Starejši bi ostali doma

sep. '19

STARANJE V EVROPI

 Med počitnicami sem nekaj tednov preživel v manjšem kraju pri Bledu, kjer imamo s starši počitniško hišico že od moje rane mladosti. V teh letih smo se zelo povezali s sosedo, gospo brez otrok, ki ji je mož umrl pred nekaj leti. Bila je na vozičku, to poletje pa se je po posvetu s svojci preselila v blejski dom za ostarele.

Ta dogodek mi je dal misliti. Spomnil sem se na analizo, ki sem jo pred leti pripravil na zelo posebnem naboru podatkov SHARE, tako imenovanem vprašalniku »drop off«, ki ga po zaključku ankete izpolnijo samo anketiranci določene države. V šestem valu smo tako Slovence spraševali po stališčih do odhoda v dom za ostarele. Vprašalnik je izpolnilo nekaj več kot 3900 anketirancev.

Želeli smo ugotoviti, kako si starejši od 50 let predstavljajo sistem dolgotrajne oskrbe, za katero vrsto oskrbe bi se odločili, če bi sami potrebovali pomoč v daljšem časovnem obdobju, in kako bi organizirali oskrbo, če bi sami skrbeli za odvisno osebo.

Velika večina anketiranih si je predstavljala dolgotrajno oskrbo kot oskrbo na domu v kombinaciji strokovne oskrbe in pomoči domačih, le četrtina pa kot oskrbo v ustreznih institucijah. Prav tako pa bi četrtina vzela delno plačilo v denarju in sama poskrbela za svoje bližnje.

Pričakovano smo našli precejšnje razlike po spolu in starosti. Starejše ženske so bile bolj naklonjene temu, da odvisnim osebam pomagajo same ob pomoči države in strokovnjakov, mlajši moški pa bi osebo raje nastanili v ustrezni ustanovi. V splošnem so bili starejši anketirani, moški in ženske, izrazito bolj naklonjeni preživljanju starosti in prejemanju potrebne pomoči v domačem okolju, mlajši pa odhodu v ustrezno institucijo. Še ena ugotovitev je bila vidna: čeprav so starejši v splošnem veliko bolj naklonjeni preživljanju starosti na domu, pa bi se bile starejše ženske pripravljene usposabljati za pomoč, medtem ko so starejši moški do tega odklonilni.

Selitev je velika prelomnica

V luči te raziskave mi je bil objokan obraz omenjene gospe veliko bolj jasen: pri njeni starosti in ker je bila kot kmečka gospodinja močno navezana na domače okolje in ga je le redko zapuščala, je razumljivo, da ji je odhod v dom predstavljal velik čustven in fizični napor. Želela bi, da bi zanjo skrbeli svojci in bi do smrti živela doma. Nekaj dni potem jo je moja mama poklicala po telefonu. Bila je zelo zadovoljna in ni videla več nobenih težav, razen v klepetavi sorodnici druge gospe, s katero so jo nastanili v isti sobi.

Podobno izkušnjo smo imeli tudi sami, v svoji družini, z babico ter ostarelim stricem. Za oba je odhod v dom za ostarele pomenil lepo prelomnico in pot v mirno preživetje ostanka starosti. Zdi se, da torej večjih racionalnih razlogov za skrb ni – je pa povsem naravno, da se slovenski starejši, ki so pogosteje kot drugje v Evropi lastniki stanovanj, na ta stanovanja in prebivališča močno navežejo.

Edini nasvet se zdi, da starejše počasi in strpno pripravimo, da na neki točki zapustijo lastni dom in preživijo ostanek življenja v strokovni oskrbi. Če je ta kakovostna, kot mora biti, se zdi, da ni prav nobenega razloga za strahove. Njihova starost bo, podobno kot pri omenjeni gospe, najverjetneje potekala mirno, zadovoljno in spokojno.

 doc. dr. Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja, fotografija: Shutterstock


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media