Radi imamo svoj kraj
STARANJE V SLOVENIJI
Ena izmed značilnosti ljudi v drugi polovici življenja je ponos na lepe in dobre stvari v svojem kraju. Svoj kraj imamo radi, zanj smo pripravljeni marsikaj narediti, radi spoznavamo njegovo preteklost, ljudi, ki so ga razvijali, in stvari, na katere smo ponosni. Vse to so lastnosti zdravega domoljubja, o katerem smo govorili prejšnja dva mesca na tej strani. Poglejmo še, kaj pravijo o tem ljudje.
Na kakšen način prispevate k dobrobiti svojega kraja?
Na to vprašanje so odgovarjali nad 50 let stari prebivalci v raziskavi Staranje v Sloveniji. Navedli so številne koristne dejavnosti: prostovoljne prispevke, skrb za čisto in urejeno okolico, sodelovanje pri akcijah v kraju, medsebojno pomoč sosedom, aktivnost v društvu, spečem pecivo za krajevne praznike, pomagam ljudem urejati administrativne zadeve, ker sem bila prej v tem poklicu, obiskujemo se med seboj, pozdravljam druge, prijazen sem do sosedov, plačujem davke, dobro opravljam svojo službo. Odgovori izražajo pristno in zdravo krajevno domoljubje.
Naslednje vprašanje išče rezerve za razvoj naših skupnosti. Glasilo se je, kaj bi bili še pripravljeni storiti za dobrobit svojega kraja. Tudi nanj je dobrih 56 odstotkov reprezentativnega vzorca navedlo to ali ono koristno dejavnost. Če ta visoki odstotek odgovorov preračunamo na vseh 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo stari nad 50 let, pomeni, da je 420.000 zrelih ljudi pripravljeno narediti za dobrobit svojega kraja še več, kot delamo zdaj.
Med odgovori na vprašanje, kaj se vam zdi, da v vašem kraju ljudje najbolj pogrešajo, pa je na prvem mestu druženje. Druženje pogreša 18,5 odstotka nad 50 let starih ljudi v Sloveniji. Na drugem mestu je urejena infrastruktura (9,5 odstotka).
Ali niso to prava sporočila vodstvom naših občin in mest? Dovolj je, da se odgovorni politiki, uprava in drugi vodilni ljudje naučijo dobro organizirati sodelovanje ljudi v skupnostih, pa se nam ni treba bati prihodnosti. Ljudje so zdravo domoljubni – veliko naredijo za svoj kraj in hočejo narediti še več.
Kaj nas zakoreninja?
V mnogih slovenskih krajih se tedensko srečuje kaka skupina za kakovostno staranje. Ljudje potrebujemo primerno družbo prav tako kot gibanje in zdravo hrano. Tradicionalni načini druženja ob kmečkih delih so danes turistična folklora. Za redne »obroke« druženja se mora odločiti zavestno vsak sam. Tega se večina še ni navadila – osamljenost postaja najbolj razširjena bolezen starajočih se ljudi v Evropi. Na gerontološkem inštitutu razvijamo programe in usposabljamo prostovoljske voditelje za te skupine; program Preprečevanje padcev v starosti je predelalo že več sto skupin, podobno bralnega in nekatere druge.
Nov program v skupinah za kakovostno staranje je Domoljubje. Povod za njegovo pripravo je bilo zavzeto delo slovenske vojske pri ustanavljanju družabnih središč in skupin za njihove upokojence. Domoljubje je edini zdrav motiv za obrambo domovine. Slovenci ga izražamo v državni himni Žive naj vsi narodi ..., ne nam podrejeni in ne nad nami. Baby boom generacija pa ima še posebej živo potrebo, da se v svojem tretjem življenjskem obdobju zakorenini v izročilo lastne kulture. S tem postanemo zanimivi potomcem; dokler se vrtimo okrog samih sebe, bežijo od nas.
V programu Domoljubje skupina na vsakem srečanju obdela eno izmed vsebin, ki nas zakoreninjajo v zdrava tla skupnosti. Vsak pripoveduje o človeku, za katerega ve, da je veliko naredil za skupnost – rodno ali tisto, v kateri živi zdaj. Zato je pripoved enako bogata in složna, če so v skupini sami domačini ali je med slovenskimi rojaki polovica priseljencev iz Srbije, Črne gore, Hrvaške ali od drugod. Pogovorne vsebine na srečanjih so: rodoljub v mojem poklicu, v našem narodu, svetovni rodoljub, pisatelj ali pesnik, ki mi je pri srcu; moj slikar, kipar, glasbenik ali drugi umetnik; moj učitelj ali vzgojitelj; človek, ki zna dobro sodelovati; moje krvne in socialne korenine – starši, stari starši ali drugi moji predniki.
Ta program je letos obdelalo nekaj deset skupin za kakovostno staranje. Ena v Ribnici z voditeljico Anko, ki je medicinska sestra v Zdravstvenem domu dr. Janeza Oražma. V skupini je vprašala, kdo je Janez Oražem, po katerem ima ime zdravstveni dom. Starejše članice skupine so hitele pripovedovati, kako dober zdravnik je bil pred vojno, med njo in po njej. Kako je prišel ponoči na konju po visokem snegu k materi na dom reševat življenje ob težkem porodu; kako človeški je bil; kako je organiziral sodobno zdravstvo v ribniški dolini ... Skupina se je povezala s krožkom v osnovni šoli in otroci so spraševali svoje stare starše o zdravniku Oražmu (1889–1965). Pisali so, risali ... Ribniška skupina nas je navdušila, ko so to svojo lepo izkušnjo predstavili v ljubljanskem Mostecu na junijskem srečanju skupin.
Prof. dr. Jože Ramovš
