Krvne in socialne korenine
STARANJE V SLOVENIJI
V letu 2019 smo na tej strani Vzajemnosti iskali odgovore na vprašanje, kaj pomeni družina za kakovostno staranje. To smo delali ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari prebivalci Slovenije potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje staranje in sožitje med generacijami. Danes to temo končujemo ob pregovoru, da kri ni voda. Če ne rastemo iz svojih krvnih in socialnih korenin, smo izkoreninjeni, potomci pa nas prezrejo. Nevarnost je tudi obratna: še v starosti lahko jalovo stopnjujemo slabosti svojih prednikov. Zdrav človeški razvoj je zakoreninjen v dobrih straneh prednikov ob zavestnem obdelovanju invazivne rasti slabega, ki smo se ga nalezli od drugih ali se je skotilo v nas.
Raziskave o staranju prepričljivo govorijo o pomenu družine za kakovostno staranje – to je dobro vedeti in upoštevati. Ogledali smo si kar nekaj spoznanj: januarja podatke, da se nas večina stara z družinskimi člani, ter sodobna spoznanja, kaj to pomeni v starosti.
Sledili so trpki podatki o osamljenosti. Dejstvo je, da samovalec, ki živi sam, še ni nujno osamljen, prav tako pa je znano, da je osamljenost največja in najhujša epidemija, ki se širi med starejšimi v Evropi.
Največ se jih stara z zakoncem, kaže raziskovalni podatek. Toda mnogi starejši partnerji se niso pravočasno naučili veščin za lepo medsebojno komuniciranje in sožitje – tu imamo največje rezerve za vseživljenjsko učenje! Če se bomo oprijeli učenja za lepše komuniciranje, se bomo starejši bolje razumeli med seboj, z odraslimi otroki in odraščajočimi vnuki.
Poleti smo se mudili pri zanimivih raziskovalnih podatkih in spoznanjih o vlogi starih staršev pri vzgoji vnukov. Stari starši so v družini pomembnejši, kot mislimo. Svoje vnuke doživljajo kot eno največjih dragocenosti. Dobri stari starši pa ne postanemo avtomatično, samo od posameznika pa je odvisen odgovor, ali je po upokojitvi bolj koristno zavestno učenje te družinske vloge ali novega tujega jezika.
Težave zaradi izkoreninjenosti
Jeseni smo se ustavili ob zahtevnih temah staranja: da se naša najmnožičnejša povojna generacija stara težje zaradi izkoreninjenosti. Način življenja in sožitja se je v času našega življenja bolj spremenil kot kadar koli prej. Sami smo v svoji samozadostnosti pretrgali vrednotne korenine prejšnjih rodov, nismo pa ustvarili vzorcev za smiselno staranje in lepše sožitje med ljudmi in z naravo. S staranjem se veča potreba po tem, da mlajšim nekaj pomenimo in da od nas sprejmejo življenjske izkušnje in spoznanja. Ker so tudi naši potomci samozadostni, novega znanja pa imajo več kot mi starejši, je prenos vrednot iz roda v rod zahteven – od nas starejših zahteva zdravo zakoreninjenost.
Ob čedalje večjem deležu starejših je čedalje bolj živa naloga sožitja tretje generacije z mlajšimi; pri tem se uveljavlja spoznanje o pomenu zdravega domoljubja. Domoljubje je zakoreninjena svoboda, smo dejali – svoboda za vseživljenjski osebni razvoj ob zakoreninjenosti v vse, kar je vredno v naravi, skupnosti, pri vsakem drugem človeku, v nas, mladih, vsem bivajočem. To je pogoj, da naša generacija lahko preda mlajšim, kar je naredila in doživela vrednega. Starejši imamo nekatere ugodne lastnosti in navade, da se ob njih v tretjem življenjskem obdobju zdravo zakoreninimo in naučimo uspešno sodelovati z mlajšimi. Med raziskovalnimi podatki o teh lastnostih smo prejšnji mesec pogledali tiste o ljubezni do svojega kraja: kaj vse naredimo zanj in kaj bi bili še pripravljeni narediti. Naša najožja socialna domovina pa so naše krvne korenine, zato se ustavimo še ob njih.
Kri ni voda!
Tako pravi slovenski pregovor. Po razvitem svetu naša generacija množično išče svoje rodovne korenine. Mnogi delajo svoje družinsko drevo in ga stalno dopolnjujejo z novimi podatki o prednikih; nekateri jih najdejo za pol tisočletja. Eni iščejo samo rojstne in druge podatke o prednikih, da jih vnašajo na razvejano sliko družinskega drevesa, drugi iščejo življenjske zgodbe prednikov in jih zapisujejo, da nastaja povest njihovega rodu. Po Evropi so podjetja, ki izdelajo družinsko drevo. V svojih računalniških bazah imajo že vnesene podatke iz številnih rojstnih, krstnih, poročnih, mrliških in drugih matičnih knjig po krajevnih in nacionalnih, župnijskih in škofijskih arhivih. Te svoje baze podatkov stalno izpopolnjujejo, tako da lahko naročniku sorazmerno hitro in poceni naredijo njegovo osnovno družinsko drevo za par stoletij. Kri ni voda – v človeku vzbuja močno in pristno potrebo po iskanju družinskih korenin.
To so naše korenine, ki nas zelo določajo, niso pa samo zdrave. V 20. stoletju je prevladala psihoanalitična izkušnja, ki se razvija od Freuda naprej in si prizadeva zdraviti trpke duševne posledice slabega vpliva staršev in socialnega okolja. Preseganje slabih vplivov je nujna naloga pri osebnem razvoju; terapevtske in vzgojne stroke imajo še veliko prostora za svoj razvoj, da bodo ljudem učinkovito pomagale pri njej.
Spreminjamo lahko samo pri sebi
Noben medčloveški odnos ni samo dober in noben samo slab, zato strokovna in vsakdanja življenjska modrost pravita, naj slabega ne absolutiziramo in patologije ne posplošimo, ker potem vidimo človeka samo z bolne strani. Slabega pri svojih starših in prednikih se je treba zavedati stvarno in v neločljivi povezavi z dobrim. To je pogoj za preseganje slabega in krepitev dobrega. Pri prvem lahko pomaga tudi psihoterapija, pri drugem pa antropohigienska znanja o vseživljenjski vzgoji.
Slabo je, če sem pri prednikih pozoren samo na slabo. Če je to splošno razširjeno, kot je bilo v polpreteklem času, je ta usmerjenost dvakrat jalova. Prvič: napak prednikov, ki so mi škodile, ne morem popraviti, ker so mrtvi ali starostno otrdeli za spremembe po mojih zamislih. In drugič: ta svoj primanjkljaj, ki je posledica njihovega vpliva name, bi lahko spreminjal sam pri sebi, če bi bil usmerjen nase in bi si svoj osebnostni razvoj postavil za prednostni projekt; dokler pa sta moja pozornost in energija usmerjena na prednike in druge krivce mojega stanja, ni nobene možnosti, da bi se spreminjal na bolje, ampak se nevede in nehote zakoreninjam v tej slabosti in težavi – nadaljujem in utrjujem torej slabost svojih prednikov, zato sem čedalje bolj težaven za sožitje z ljudmi ob sebi.
Pri večini ljudi prevladuje dober vpliv staršev in prednikov na njihovo življenje in sožitje – če ne bi bilo tako, bi ta skupnost kot celota že propadla. Ob zdravi kritičnosti do prednikov, ki vsakemu omogoča preseči nekaj njihove slabe dediščine, je pri iskanju zdravih korenin v svojem družinskem drevesu treba odgovoriti na tri vprašanja, in sicer kaj so naredili dobrega, kaj so zdržali hudega in kaj so popravili slabega. Ko ima človek te odgovore in ga navdaja ob njih veselje, ponos nad predniki in hvaležnost do njih, je to njegova zdrava krvna in socialna zakoreninjenost v lastnih prednikih. Iz nje izvira tudi moč za preseganje slabega; ne samo slabega, ki smo ga prevzeli od prednikov, ampak tudi svojega slabega, s katerim smo nehote okužili svoje otroke, druge sodobnike in sebe.
Za sklep razpravljanja o družinskih koreninah še lep primer:
Mag. Andrej Dobre, gozdarski inženir, je v poklicu z vso strokovnostjo delal gozdne poti in vlake za les ter pedagoško posredoval poklicno znanje v gozdarski stroki, ki je zaslužna za vrhunsko urejenost slovenskih gozdov v svetovnem merilu. Žena Breda je znana kot zavzeta prostovoljka pri delu z ljudmi, med drugim dolga leta v programih za kakovostno in zdravo staranje. Oba sta ob zavzetem in uspešnem poklicnem delu ter svoji družini mesec za mesecem vodila pohode po naših gozdovih in hribih. Pri tem je Andrej s svojim znanjem o naravi in gozdu navduševal neštete ljudi. Poznamo ga tudi po lepih fotografijah iz narave. Z vidika naše teme pa je dober primer ljubiteljskega zbiranja podatkov za svoje in ženino družinsko drevo. Eno in drugo je izdal tudi v knjižni obliki, o izdelavi družinskega drevesa je napisal članek v revijo za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Kakovostna starost. Svoje družinsko drevo je naredil na osnovi podatkov po vejah svojih prednikov za stoletja nazaj, ženino pa po življenjskih zgodbah njenih prednikov.
Ta in podobni dobri primeri (na primer članek z naslovom Kaj drži pokonci ljudi v težkih časih? avtorice Barbare Merše, objavljen v Kakovostni starosti 2018) kažejo, kako se z iskanjem svojih družinskih korenin zdravo zakoreninjati v lastno zadovoljstvo in korist drugih.
