Lahko se veseli praznikov
Mesto je žarelo v lučkah in na trgu je igrala glasba, dišalo je po kuhanem vinu in punču in bilo je ljudi, da si težko hodil hitro mimo vseh stojnic, kjer so ponujali pisane cukrene punčke, miklavževe palice in piščalke iz sladkorja, bombone v svilenem papirju, turški med in še množico drugih vabljivih sladkarij. V njeni mladosti so vse te dragocenosti prodajali tam za državno mejo, kamor njeni niso hodili, ona pa je mislila, da sta Miklavž in dedek Mraz vedno pozabila nanjo, ko sta delila te posebne sladke dobrote med otroke. Zdaj je že dolgo velika in ve, kako je s temi rečmi – da ni bilo od njene pridnosti odvisno, kakšna darila je dobila, ampak od povsem drugačnih in drugih reči, ki so se tikale staršev in denarnic …
Vendar v njej ni bilo grenkobe ob spominu na čudovita darila, ki so jih dobili drugi, in na skromne punčke iz cunj, ki so imele krilo iz takega blaga kot mamina bluza, in lase iz take volne kot njen pulover. Zdaj s hvaležnostjo misli na voziček, lesen, okoren, vendar z belimi prozornimi zastori, ker ve, da je voziček naredil oče, blazino, odejo in zavese pa je sešila mama – in bil je najlepši voziček in punčka v njem je bila najljubša punčka na svetu ... Ljubezen staršev je znala narediti praznike čarobne in nepozabne.
Toda kje je že to! Zdaj sta ostala z Janezom sama, on ima vsaj družino, ona pa nima nikogar, odkar je tudi mama omagala pod težo let.
Kako drugačni bodo letos prazniki, za nikogar ne bo treba pripravljati nobenih daril, nič ne bo treba krasiti smreke in nič ne bo treba večerje ... Še sanjalo se ji ni, kako naj preživi te decembrske praznike – vrstijo se kar ves mesec: najprej Barbara, po kateri ima ime in je takrat tudi njen rojstni dan, potem pa Miklavž pa božič pa silvestrovo in novo leto, vmes pa še Janezov rojstni dan in god, na štefanovo pa poleg starodavne navade obiskovanja sorodnikov zdaj še državni praznik – in čez vse to poveznjen veseli december, ko vse sili človeka, da bi se veselil, tudi če se nima česa. Ona se že nima. Zdaj sploh ne ve, kako bosta. Ali bo ob vseh teh praznikih Janez prišel k njej ali ona k njemu ali sploh ne? Saj ne bo imela pravzaprav nikogar več na svetu, če bo zoprnost zapuščine zasekala v njeno prijateljstvo z Janezom. Ko sta bila še otroka, sta se imela rada, ve, da je imel tudi on zelo rad njo, ščitil jo je in ji pomagal, bila je njegova sestra, in gorje mu, ki bi ji kaj naredil! Pozneje so se malo oddaljili, on si je ustvaril družino in ni več toliko hodil domov ...
Zakaj je morala zdaj priti med brata in njo tale zavesa molka, ko čakata na zapuščinsko razpravo? Slutila je in bala se je, da tudi Janez sluti, kaj bo v oporoki. Mama je zadnje dni v blodnjah hihitajoče in jokajoče obenem razkrivala, kar je bilo prej skrbno varovana skrivnost: »Vse bo tvoje, ljuba Barbi, nič se ne boj! Ne bo ti mogel ničesar vzeti, vse sem napisala nate. Vse bo tvoje ...« Mama je res vse pomešala, v njeni ubogi glavi ni bilo vse prav na stara leta, in če je res naredila tako oporoko – kakšno krivico je z njo naredila Janezu. In Barbara res noče ničesar, kar bi moralo biti Janezovo. Saj v resnici sploh ne potrebuje ničesar in Janez tudi ne potrebuje ničesar – starata se že oba in nihče ne bo nesel ničesar s seboj ...
Gledala je tiste pisane sladkorne palice, stopila k štantu in kupila največjo. Nesla jo bo bratu, kar za Miklavževo darilo bo, v spomin na mladost in lepoto njunega otroškega prijateljstva; noče, da bi zdaj kar koli težkega prišlo mednju.
Kakor koli je že mama napisala svoje misli v oporoko, Barbara brata ne bo prikrajšala za nič, zdaj sta odrasla človeka in iste krvi – nič iz preteklosti in nihče razen njiju ne sme krojiti njune sedanjosti in prihodnosti. Zdaj imata možnost, da sama poskrbita zase. In ona, sestra, se bo potrudila, da bo brat imel letos lepe praznike. Da bo vedel, kako ga ima rada, in ne bo dovolila, da bi kakšne pretekle krivice, ki so jima jih delali drugi, vplivale na njuno prijateljstvo.
