Ali je spoštovanje kar umrlo?
Kolumna: MOJ POGLED
Življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj vsakogar izmed nas.
Paulo Coelho
Zgodilo se je pred mnogimi leti. Na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je prišel starejši gospod. Resen, uglajen, malo težje je hodil. Pri vratarju je želel izvedeti, kdo je v točno določeni sobi v tretjem nadstropju, in prosil je za sprejem. Prišel je do tajnice, ki ga je vprašala o namenu obiska. Ni ga želel razkriti, omenil je le, da bi rad za hip pogledal v mojo sobo. Bila je rahlo vznemirjena. Seveda sem vprašala, ali se ji zdi gospod nevaren, a ga ni tako ocenila. Saj veste, tožilci smo marsikoga preganjali za različna kazniva dejanja, zato skrb za varnost ni bila povsem odveč.
Vstopil je, prijazno pozdravil in začel neutolažljivo jokati. Dejal je: »Veste, to je bila nekoč moja soba.« Spomnila sem se, da je bila v naših prostorih včasih Gospodarska zbornica Slovenije. In res, tam je dolga leta delal.
Pogovarjala sva se o tistih časih in omenil je spoštovanje, ki je bilo, a danes marsikje izginja.
Ali se vam zdi, da smo starejši še deležni spoštovanja, ki si ga zaslužimo? Danes pogosto ugotavljamo, da ne spoštujemo skoraj nikogar več. O vseh visokih predstavnikih države, sedanjih in bivših, se lahko piše marsikaj nespodobnega, na »varni« strani niso niti visoki državni uradniki, kaj šele očetje in matere, dedki in babice, učitelji, zdravniki, sodniki ... Splet dopušča, da piše prav vsak, ki ima vsaj pet minut časa, žali, komentira, se norčuje, modruje in pametuje. Seveda v imenu svobode govora, ki je človekova pravica, a le dokler z njo ne kršiš pravic drugega. Ni namreč neomejena in mogoča je celo njena zloraba.
Pisci, pogosto pravih bedarij, so običajno varno skriti pod »klobukom« nevidnosti. Lahko so Tončki Balončki, Pikiji in Kikiji ... In naša nadobudna in na internet prisesana mladina to bere in se »uči« sodobnega bontona. V njenem besednjaku tako zrastejo povedi: »Kaj mi pa morejo vsi ti starčki? Naj se že spokajo v penzijo!«
Seveda se vprašamo, kdo je za to kriv, zakaj to dopuščamo, do kdaj bo tako in ali smo res pozabili, kaj pomeni spoštovanje.
Ali se spomnite časov, ko so otroci onikali in vikali svoje starše? Ni se sicer treba vračati nazaj, a spoštovanje je vendar treba ohraniti.
Vedno znova poudarjam, da četudi nekdo na stara leta konča v postelji z ograjico in v plenicah, mu snažilka ali medicinska sestra niti zdravnik ali direktor doma starejših, skratka prav nihče, ne sme reči: »Tončka, ti, ti, danes pa nisi pridna!« Kje je prepotrebno vikanje vsakogar, ne glede na vse osebne okoliščine? Pri tem sploh ni pomembno, ali gre za upokojeno univerzitetno profesorico ali prodajalca.
Vzgoja se začne doma za štirimi stenami, kjer včasih slišimo: »Sem ti rekel, da moraš spoštovati starejšo sosedo, ki se mi je spet pritožila!« Takoj zatem pa ostareli mami: »Ej, stara, še malo, pa te bomo spravili kar v dom!« Osebni zgledi veliko pomenijo.
Kje je tu šola, ki nekaterim pomeni »prvi dom«, saj drugega žal nimajo?
Tu so tudi mediji, ki se, čeprav v šaljivih oddajah, ne smejo norčevati iz starejših, bolnih, onemoglih, invalidov ...
Kaj pa odposlanci naroda, ki smo jih v hram demokracije izvolili tisti, ki smo odšli na volitve in jih ne moremo odpoklicati, čeprav bi koga radi? Predolgo se govori o etičnem kodeksu tudi zanje. Kakšen vzor nam tu in tam dajejo?
Ja, veliko nas je, ki so in smo gradili to našo mlado državo, ji pomagali, da je zlezla iz »plenic«, zdaj pa bi zlasti nekateri mlajši člani mnoge radi na hitro spet stlačili vanje.
Ne dopustimo tega! Po spoštovanju spoznamo človeka. In ne pozabimo: še vedno lahko tudi starejši odločamo o marsičem. Predvsem o svojem vsakdanjem življenju.
Zato terjajmo lepe odnose, ker nam preprosto pripadajo. Vsem, brez izjeme.
In nemudoma bo svet lepši in prijaznejši.
