Odprt arhiv za vse obiskovalce

Vse se spreminja ... naj se na bolje!

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | feb. '20

Vlekla je težke vrečke, da so se ji ročaji zarezali v dlani. Pa ji je res treba vse tole kupiti na tržnici in se vračati domov z avtobusom? Njen sklep, da se v mesto ne bo vozila z avtomobilom, se ji je zdel pravi in se ga misli tudi držati. Potrudila se bo, to bo njen prispevek k spremembam na bolje. Le malo naporno je, kadar na tržnici kupi še to in ono, da ji potem roke skoraj odpadejo, preden vrečke na avtobusu postavi na stol. Če ga dobi, seveda. Zdaj ni več v navadi, kot je bilo v njenih mladih letih, da bi mladina na avtobusu raje sploh ne sedla, da potem ne bi bilo treba vstajati. Da se mladim zdi zoprno vstajati, je gotovo res tudi danes – le da oni ne mislijo, da sedijo neupravičeno, če stari stojijo. In imajo vsi v rokah svetleče pasti, ki jim kradejo pogled in pozornost, da ne vidijo stark z vrečkami ob svojih stolih ...

Tudi tule na Tromostovju je drugače kot včasih: most je namenjen samo pešcem, na njem zdaj stojijo klopce. To je dobra sprememba! Odložila je vreče in se še sama naslonila na klop, da si malo oddahne. Vrvež sredi mesta jo je vedno zanimal, ljudje so videti kot mravljišče, če pobezaš vanj ... Danes pa se ustavljajo ob spomeniku: pozabila je, da bodo danes tu pri Prešernu brali in recitirali njegove pesmi. To se ji je zdelo zelo lepo. Dobro se še spomni dni, ko tako praznično branje še ni bilo v navadi. So se pa kakšne družbe ob večerih ali sredi noči na poti domov ustavile pri velikem pesniku in so mu kakšno zapeli. Malo bolj po tihem, če so le mogli, ampak zapeli so. In tudi kakšno so odrecitirali; bolj je bil vesel večer, bolj žalostne pesmi so jim hodile na misel. Kakšen izgubljeni filozof je gotovo zabrundal prežalostno, ko brez miru okrog divjam ... Ali morda še bolj turobno, kdo ve kragulja odgnati ... Znali pa so seveda zelo odrsko odrecitirati vas domačo pa kar vse gazele z njihovo žalostjo, Uvod z obljubo, da tje bomo našli pot, pa tudi milino Bogomiline odpovedi ali nežno ljubezen nezakonske matere ... Da o železni cesti ne govorimo!

»Včasih smo znali vse pesmi na pamet,« se je zdramila iz spominov, ko je videla, kako zvesto se nastopajoči na stopničkah držijo knjige, da berejo, kar je hotel pesnik sporočiti svetu. »Zdaj je čas drugačen, ne moreš vendar mučiti otrok z učenjem na pamet, to je res nesmiselno!« še sliši mlado kolegico, ki očitno ni verjela, kako na vse načine je učenje na pamet koristno ne samo za razvoj možganskih ovinkov, ampak tudi za ukoreninjenje reda in discipline pa za vzgojo v vztrajnosti, utrjevanje pozornosti in sprejemanje truda.

Trud! Kako nepriljubljena reč – truditi se! Zdaj si je treba vsako delo olajšati, najti bližnjice, si vzeti čas za počitek ... Nova filozofija je to, nov čas prinaša drugačne navade in drugačna stremljenja po drugačnih rečeh. Po čem? Kam hoče sedanji človek, kaj si postavlja za cilj, kaj si šteje za uspeh in s čim je res zadovoljen? Vsekakor je ta svet njej vedno bolj tuj in nerazumljiv in želela bi samo spremembe, ki bi res pomenile nekaj dobrega.

Gledala je nastopajoče – najbrž je bila na vrsti kakšna šola. Brali so dobro, znajo lepo nastopati. In gledala je poslušalce, najbrž je bil tu ves razred. Uf, hitro bi se ji lahko zgodilo, da bi začela soditi vse: njihova oblačila, lase, črno obrobljene oči, tatuje vsepovsod, žvečilni med zobmi ... Stari tako hitro radi sodijo mladino.

»Vendar hočem zase tudi to spremembo: nočem nikogar soditi in nočem biti črnogleda, hočem iskati dobre reči. Ta mladina se pripravlja na čas, o katerem se nam še sanja ne! Naj jim bo dobro! Že to, da berejo in poslušajo besede pesnika, je dobro znamenje ...«

Dvignila je vrečke s klopi, kar naenkrat se je zavedela, kako zelo jo zebe. »Grem domov, si bom na toplem prebrala še nekaj pesmi,« si je rekla in premišljevala, ali bo ob tej uri avtobus morda bolj prazen ali pa se je morda v kakšnem mladeniču ali mladenki tudi zgodila kakšna želja po spremembah in ji bo prijazno odstopil sedež.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media