Pavle Ravnohrib – zemlja, človek in umetnost

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | feb. '20

Pavle Ravnohrib (fotografija: www.sng-mb.si)

»Najraje sem med otroki in med starimi ljudmi,« pravi naš izjemni gledališki in filmski igralec Pavle Ravnohrib. Mlado in staro je osvojil kot legendarni televizijski voditelj Malih sivih celic, odmeva z vsako svojo gledališko vlogo – sprva v Slovenskem mladinskem gledališču, nato tudi na drugih odrih, zadnja leta pa je član Anton Podbevšek teatra. Poznamo ga tudi po filmskih upodobitvah, še zlasti kot Prešerna. S Prešernom je na »ti«, saj ga je ob tej vlogi preštudiral, kolikor ga je le lahko preštudiral, in z njim našel marsikatero vzporednico. Tega seveda še ni vedel, ko je prejel Prešernovo študentsko nagrado, saj je že takrat nakazal, da je igralec velikega formata. Za svoje vloge je prejel številna prestižna priznanja in nagrade.

Odraščal je v veliki družini v Zaklancu pri Horjulu, kjer še vedno živi. Oče se je po smrti prve žene še enkrat poročil, zato ima Pavle dve precej starejši polsestri ter brata in še eno sestro. Pavle je bil očetov ljubljenček. Spominja se ga kot ljubečega, inteligentnega, dobrega človeka, ki je skrbel za širšo skupnost, kar pa se mu ni dobro obrestovalo. Kasneje je bil zaradi bolezni več let priklenjen na posteljo; zaradi hudih bolečin je po hiši odmevalo njegovo stokanje. Zanj in za domače je bilo to zelo težko obdobje. Ko je mnogo kasneje na Visu naletel na mamo in hčerko, ki sta imeli zelo bolno 94-letno babico, je razumel njihovo stisko. Babica ju je neprestano klicala, onidve pa sta se vedno znova potrpežljivo in ljubeče odzvali; zanj so bile primer velike ljubezni in hvaležnosti.

Po očetovi smrti sta živela skupaj z mamo in zelo dobro sta se razumela, čeprav se nista kaj dosti pogovarjala oziroma sta se pogovarjala bolj na kratko. Delo je bilo največja vrlina; že pred šolo je moral v hlev, vendar je to rad počel. Ko pa je bil že igralec in je zaradi predstav prihajal pozno domov, ga mama ni prav nič tolerirala, in čeprav je bilo v hlevu že vse postorjeno, ga ni pustila dolgo spati. Na vprašanje, zakaj je to dobro, je odgovorila: » Za nekaj že ...« 

Največja trema pred domačimi

Mame se spominja kot odlične pevke, včasih sta skupaj v terci pela slovenske ljudske pesmi. »Ko sem zjutraj odhajal, me je vedno vprašala, kdaj bom prišel domov. To me je pojezilo – kako naj vem, kdaj bom prišel! Zato je začela kuhati takoj, ko sem odšel, potem pa me je jed čakala. Mama je tako svoje naredila in je lahko mirno brala časopis.« Sicer je imel vso svobodo – tudi glede odločitve za študij mu doma niso »težili«. Po osnovni šoli je hotel čim prej priti do poklica in samostojnosti, toda ker ni točno vedel, kaj si želi, in ker z učenjem ni imel težav, se je vpisal v gimnazijo. Po maturi pa se je odločil za sprejemne izpite na medicinski fakulteti in AGRFT. Na medicinski fakulteti je opravil sprejemne izpite zelo dobro in se nato v miru pripravljal še na sprejemne izpite za igralstvo. Profesorju na medicinski fakulteti je povedal, da se bo odločil za igralstvo, če bo tudi na akademiji uspešen pri sprejemnih izpitih , ta pa je bil seveda presenečen, saj biti med 200 sprejetimi na medicinski fakulteti in še to v dobri prvi polovici, ni mačji kašelj ... Toda Pavle je bil sprejet na študij igre, in to predvsem z glasom profesorja Franceta Jamnika, ki je »sestavljal« 1. letnik. In tako se je odpovedal študiju medicine.

Pavle Ravnohrib s plesalci mladinske skupine Kres – skupaj so nastopili ob 40. obletnici novomeškega doma starejših občanov.

Ko je nekoč neka »šlogarica« Pavletovi mami rekla, da bo eden izmed njenih otrok znan po vsej Sloveniji, si mama ni mogla misliti, da bo to Pavle. Na videz se niti ni kaj dosti zanimala za njegov študij, proti koncu le-tega pa ga je mimogrede vprašala, kako je bilo na diplomski predstavi. In ko ji je odgovoril, da dobro, je dodala, da je zanj ves dan molila. Ko je kasneje v Cankarjevem domu vodil podelitev viktorjev, je moral biti v fraku, k temu svečanemu oblačilu pa je iskal ustrezne čevlje vse od Trsta pa do Celovca, kar so vedeli tudi vsi domači. In ko se je prireditev začela, je Pavletova nečakinja mamo »posadila« pred televizijo, da bosta skupaj spremljali prenos. Nečakinja je bila vsa navdušena, mamin komentar pa je bil: »Oh , čevlji se pa nič ne vidijo. Lahko bi imel tudi tiste za v štalo ...« No, Pavle še doda, da je imel največjo tremo prav pred domačimi, zato jim je zabičal, naj ne hodijo na premiere.

Ko so mami pojenjale moči, je skrbel zanjo in ji tudi kuhal. Z veseljem je pojedla vse, česar sicer sama ni kuhala, med drugim tudi morske jedi, ki jih ima Pavle najraje. Teknilo ji je prav vse, tudi črna rižota. Njemu sicer ni nič rekla, drugim pa ga je pohvalila kot dobrega kuharja. Nič mu ni bilo težko narediti zanjo, ko pa je umirala, ni mogel biti poleg; bežal je pred mamino smrtjo, ker tega skrivnostnega in dokončnega dogodka ni mogel, ni znal sprejeti. Ko mame ni bilo več, je po izlivu žalosti kar otopel. Začela se je njegova depresija, iz katere ni mogel izstopiti.

Prijateljica Kveta, Čehinja in maskerka pri nadaljevanki o Prešernu, je kmalu po smrti šla z njim na mamin grob. »Bilo je nekako slovesno, privzdignjeno. Dotaknila se je zemlje in mi rekla, da bo moja depresivnost trajala eno leto,« se spominja Pavle. In res je bilo na obletnico mamine smrti konec depresivnosti. »Kot da bi odsekal, sem se počutil povsem drugače; prav neverjetno.«

Svoboda – z veliko začetnico

Pavle Ravnohrib je zelo zaželen moški – zaradi popularnosti, prijazne narave in tudi zato, ker je samski. Vendar mu nadvse ustreza, da je sam, saj je zanj najpomembnejša svoboda. Pravi, da je k sreči človek pogosto voden tako, da je za njegovo dušo in njegovo življenje prav. »Zato sem se verjetno vedno zaljubil v napačne ženske ...« Sicer pa ga je Jungova analiza opredelila kot človeka s prevelikim občutkom za odgovornost, s preveliko empatijo, zato preveč deluje iz sebe, kar je za ljudi okoli njega v redu, zanj pa ne.  

Toda biti sam ne pomeni osamljenosti; ima veliko prijateljev in tudi veliko prijateljic in med temi je bila tudi igralka, pevka in pesnica Mila Kačič. Včasih sta šla skupaj na izlet, se veliko pogovarjala, si zaupala. Občudoval je njene pesmi, ki so nastajale iz silne ljubezni do kiparja Jakoba Savinška. Milini spomini nanj so bili preplavljeni z intenzivnimi čustvi in nikoli ni točno vedel, kaj je bilo med njima res in kaj ne – vsekakor ga je neizmerno ljubila. Z leti pa je opazila tudi kakšnega drugega moškega. Kljub starosti je bila po svoje še vedno spogledljiva in do zadnjega je ostala prava ženska in Pavletova velika prijateljica.

V mislih na ljudi

Pavle je zelo topel in tankočuten človek; z iskreno pripovedjo nehote razkriva svojo empatično naravo. V času vojne v Bosni in Hercegovini je sprožil akcijo zbiranja denarja za kolege v Sarajevu, vendar pa hvaležnost vedno prijazno odklanja, saj mu gre za bistvo – za pomoč ljudem v stiski. Prav dejstvo, da so mu pretirani izrazi hvaležnosti odveč, pa naju je pripeljalo do zgodbe, ki je noče pogrevati. Toda prav ta zgodba o njem veliko pove, zato je ne morem izpustiti. Naključno je naletel na članek o tem, kako je mlademu in nadarjenemu bosanskemu igralcu Nerminu Tuliću granata vzela obe nogi. Takrat sta z ženo pričakovala prvega otroka. In Pavle se je v trenutku odločil, da denar, ki ga je prejel za Severjevo nagrado, pokloni njemu. Odšel je na bosansko ambasado v Ljubljani, kjer so uredili, da je denar prišel na pravi naslov. Čez mnoga leta sta se s Tulićem nenačrtno srečala v Sarajevu. To nenavadno srečanje je bilo lepo in prav tako, kot si ga je Pavle lahko le želel: »Nisem se vam posebej zahvalil za denar, ki ste mi ga poslali, ker sem slišal, da ne marate izrečenih zahval ... Sem pa veliko mislil na vas,« je ganjeno dejal Tulić. Takrat so kolegi, ki so bili s Pavletom v isti sobi, prvič slišali, da je svojo denarno nagrado poklonil.  

Pavle je rad na odru, rad snema in rad je med ljudmi. Zato ga srečujemo tudi tam, kjer igralci po navadi ne nastopajo – v vrtcih, šolah in pogosto tudi v domovih za starejše. Rad se druži s starejšimi, jim z nastopom polepša dan ter potrpežljivo in prijazno pokramlja s tistimi, ki ga ogovorijo, saj pravi, da si je treba za te ljudi vzeti čas.

Navdušen pa je tudi nad kreativnostjo in fantazijo odraslih oseb s posebnimi potrebami. Z njimi je delal v Stari Loki, Idriji in na Koroškem, kjer so skupaj dramatizirali Turjaško Rozamundo: »Drug drugega smo navdihovali in se drug od drugega učili ...« 

Je tudi ambasador slovenske besede, saj že leta redno obiskuje otroke v Nemčiji in nekaterih republikah bivše skupne države, ki se učijo slovensko. S psihologom Darkom Hederihom zanje pripravljata kviz in širita slovensko besedo. Posebni spomini ga vežejo na učenje slovenščine v Nemčiji; občuduje vztrajnost in potrpežljivost učiteljev, ki dnevno prevozijo velike razdalje, saj so šole slovenskega jezika po Nemčiji zelo razpršene. Očaran je nad pripadnostjo otrok in učiteljev našemu jeziku in navdušen je tudi nad tem, da se pogosto eden od partnerjev iz mešanih parov uči slovenščino – pa naj bo to Nemec ali pa Južnoameričan. Zato si Pavle Ravnohrib, ki ima vedno natrpan urnik, najde čas za to, da vsako leto prostovoljno obiskuje slovenske šole tudi v Nemčiji.

Vendar pa to ne sme biti v času košnje ali katerega drugega kmečkega opravila, ki ga vedno znova priklene na dom in zemljo. Pred kratkim je na novo postavil domačo hišo, v kateri živi tudi njegov nečak z družino. In tako se življenje več rodov pod isto streho veselo nadaljuje.

Besedilo in fotografija: Lidija Jež 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media