Komu bije dvanajsta?
Kdor je zdrav, ima upanje, in kdor ima upanje, ima vse.
Arabski pregovor
Bilo je v preteklem poletju. Čakala sem na mestni avtobus, ko sem jo zagledala. Hodila je počasi, videti je bila utrujena kljub jutranji uri. Pogledovala je na številko avtobusa pa na tablo z urnikom odhodov in prihodov. Začela je pripovedovati, da so ji v zdravstvenem domu povedali, da nima več izbranega zdravnika in si mora poiskati novega. Prijazna vratarica ji je svetovala, naj gre v Medicinski center Ljubljana v Zupančičevi jami, kjer je še prosta ena splošna zdravnica, kar je tudi storila. Zdaj mora spet v Šiško, da jih prosi, naj pošljejo njen zdravstveni karton, nato se mora vrniti, podpisati izbiro in se naročiti na pregled. Kajti septembra ima operacijo na hrbtenici. Vprašala se je, kako bo s sesuto hrbtenico sploh hodila naokoli. Počasi sem ji razložila, kje mora izstopiti in prestopiti za Šiško, ona pa: »In to naj bo naše zdravstvo!« Razmišljala sem o njej in podobnih. O vseh, ki v tem času obupani iščejo nove družinske zdravnike, ki bi jih sploh sprejeli. Ali se res ni dalo bolje načrtovati, saj se vsaj približno ve, koliko se jih bo kdaj upokojilo?
Podobnih zgodb je veliko, mnogo preveč. Spominjam se pripovedi tistih, ki sem jih srečevala že kot varuhinja človekovih pravic. Niso vedeli ne kod ne kam in opozarjali, da denar tudi v zdravstvu kroji že skoraj vse. Če ga imaš, prideš na vrsto še isto ali naslednje popoldne, plačaš in veš, pri čem si. Če ga nimaš, čakaš in čakaš, če le ni tako nujno, da je skoraj prepozno ali za pravo urgenco. Celo na reševalni prevoz, ki iz Ljubljane popoldne razvozi onkološke bolnike na njihove domove po Sloveniji, pa čeprav je to za slehernika, kaj šele zanje, zelo travmatično. Čakanje namreč »ubija«.
Spominjam se tistih le z zobom ali dvema, ki so po večini izdajali stanje v zobozdravstvu, pa silnih reklam o vsadkioh, tudi ponudb »bisernega nasmeha«, a za vsak prelep zob daš vsaj »jurja«. Kdo to zmore? Če imaš povprečno plačo ali pokojnino, da o invalidskih niti ne govorimo, so to le sanje.
Ali smo izgubili socialno državo na področju zdravstva? Enakosti za vse že zdaleč ni več, niti približne.
Primanjkuje seveda tudi pediatrov in ortodontov, ljudje s problemi begajo in iščejo. Upajo in obupajo. Pišejo se peticije, moledujejo župani, zdravnikom obljubljajo stanovanja, ministri prihajajo in odhajajo. Vsakega čakajo neusmiljene reforme pa boj za denar in proti korupciji. Postopki po odkritju in aferah trajajo in trajajo, da na koncu sploh ne veš, kaj je res in kaj ne. V spominu ostajajo predvsem prve alarmantne novice, potem vse običajno potihne. In epilogi? Ali smo se česa naučili, se vsaj ne bo ponovilo? Zakaj ni povsem enotnega naročanja in cen, najnižjih seveda? Zakaj se ne da narediti reda? Ali je res, kar pravijo ugledni in javno prepoznavni zdravniški obrazi, da bi se dalo, a nekateri preprosto nočejo? Koliko dela za komisijo za preprečevanje korupcije, katere »glavo« zdaj izbira predsednik!
Da le ne bi »psi samo lajali in karavana odšla dalje«.
Seveda pa nikakor ni mogoče obiti velikih in izjemnih zdravnikov, ki delajo čudeže, ki se lahko kosajo s svetovnimi »legendami« zdravstva, saj nas iz dneva v dan presenečajo z odkritji novih metod reševanja življenj, a tudi tem včasih »ponagaja« usoda, saj izvemo, da se jim ne piše prav srečna zgodba. Ali je res tako težko sprejeti nadpovprečne?
Da ne pozabimo še na vse, ki jim stojijo ob strani doma in v službi, jih podpirajo in jim pomagajo. To so čudovite medicinske sestre (in »bratje«) pa drugo strokovno osebje, brez katerega nikakor ne bi šlo. Slišim in doživim tudi toliko lepih zgodb, prijaznosti in truda, da mi je žal za vsako, ki to ni.
V januarju je bila »okronana« še ena izjemna ženska – Slovenka leta – Ninna Kozorog, tudi zdravnica. Ob njej in podobnih se vprašam, zakaj ni vse tako, kot mora biti.
Starajoča se družba bo potrebovala še več zdravstvenih uslug. Ali nas je morda tudi to presenetilo? Dolgotrajna oskrba vznikne in ponikne. O njej se piše in govori že dve desetletji in marsikdo je ni dočakal. Zdaj »gori« pod nogami in treba bo zagristi v ta oreh.
Zato računam na dano besedo mnogih odločevalcev, ki se prav tako starajo. Tega se je namreč treba zavedati.
Danes so na vrsti oni, jutri boš ti. No, vsi mi. Če bomo to dočakali.
