Volčji Grad in Debela griža

Prosti čas | feb. '20

Vandramo po Sloveniji

Pogled prek obzidja Debele griže proti Komnu

»Sam grem po dolini kraški, / kadar vanjo jutro sije / in se morje zdrave sile / v mlado dušo mi razlije,« je pesnik Srečko Kosovel pel v pesmi Jutro na Krasu. Kaj bi pa lahko doživeli vi, če bo tudi v februarju »zobato« zimsko sonce tako dobrotno kot v januarju?

Pokrajina okoli Volčjega Gradu (z avtoceste pri Sežani je do te vasi 20 kilometrov; kažipoti so dovolj pogostni) ni v neskončnost gola, kamnita in pusta planjava, prav nasprotno – je poseljena in rodovitna, pestra mešanica polj, senožeti in kamnitim gnezdom podobnih vasi, ki jih ob straneh obdaja značilen obsredozemski gozd. Kraševec je stoletja in stoletja izbijal ali dvigal kamenje s tal in ga nalagal v ogradah. Zdaj na tisoče kilometrov kamnitih ograd prepreda matični Kras in oklepa manjše ali večje kmečke površine. Tisočletno sožitje človeka z naravo je dalo tej deželi posebno očarljiv pečat.

Volčja ura je ura svita, ko se volkovi zberejo v trop in se obrnejo v smer, od koder jim začne dišati kri … Takrat imajo besi največjo moč nad ljudmi, pošljejo jim najgloblje sanje in duhovni nemir. Kaj pa Volčji Grad, prijazna, dremotna vas na Komenskem Krasu z okoli stotimi dušami, ki v njej živijo, ali ima ona v sebi kaj strašljivega? Nič, razen (morda) imena. Ali je bila poimenovana zaradi volkov v okolici? Verjetno ne, ker bi bila potem vsa Slovenija polna volčjega spomina. Kar 30 krajev je imenovanih po tej prikazni iz slovenskih bajanj, ki med vsemi živalmi najbolje pozna red v naravi in je tudi ena od uravnalk življenja v njej. Volčji Potok, Volčja Draga, Volčja Jama, Volčje Njive ... Izročilo tudi sporoča, da je vas nemara dobila ime v 14. stoletju po grofični Mariji Volciji iz Ogleja, ki je v tem kraju našla zdravje. Vsekakor je bila vas v tržaškem stolnem arhivu že leta 1337 zapisana kot Volcigrada.

V osrednjem delu okoli cerkve, ki se imenuje Brith, kaže Volčji Grad podobo iz 19. stoletja, ko je bilo okoli 50 Volčjegrajcev zaposlenih v nabrežinskih kamnolomih. Družina Štolfa je imela kamnoseško delavnico kar doma. V njej so izdelovali kolone, šape, vodnjake, oknike, nagrobnike, žlebove. Poldrugo stoletje stari portoni še zdaj krasijo vhode v borjače. Nekateri so mojstrsko klesani in oblikovani; zaščiteni so kot kulturni spomenik. Sredi vasi je kržáda, nekoč križišče vaških poti z vodnjakom. Tu je zdaj prostor za prireditve. V bližini je opuščen napajalni kal. Vaško zbirališče je tudi pred cerkvijo sv. Janeza, ki je polna lepih graditeljskih in kamnoseških podrobnosti. Postavljena je bila v 16. ali 17. stoletju, morda le pregrajena, zakaj na steni je plošča, na kateri piše, da je cerkev sezidal Johanes de Pairi daljnega leta 1429; postavil je torej gotsko prednico sedanje cerkve. Na njeni steni je vzidan tudi rimski nagrobnik, ki je bil baje najden v nekem opuščenem rimskem kamnolomu pri Volčjem Gradu. Torej kamor se obrneš, sama dolga in bogata zgodovina, ki je svoj okus in barvo dala v dediščino svojemu otroku: sivo razgaljenemu, raskavemu, izjedenemu, a vedno znova pomlajenemu kamnu, delu kraških kamnarjev.

Sožitje človeka z naravo

Zima na Krasu

Okoli vasi pa je en sam kras – vrtače, jame, brezna, udornice, ponori, suhi doli, škraplje in škavnice, vsi tisti pojavi, ki so ime Krasa ponesli v znanstveni svet in dali vsem apnenčastim krajinam na svetu svoje ime: kras. Svet je na vzpetinah tu kamnit in pust, zlovešč, da te res obide pričakovanje, kako se bodo zdaj zdaj izza brinja zasvetlikale volčje oči. In je spet – v vdolbinah – poseljen in rodoviten, preprežen s polji in travišči, celo senožetmi, ki jih ob straneh obdaja značilen obsredozemski gozd. V njem prevladujeta hrast in bor. Golih in kamnitih predelov je pravzaprav malo, veliko je  človeku prijaznih ograd, zakaj v kamenju je ostala njegova duša. 

Da je tudi kraška sedanjost polna duhovnega občutja preteklosti, nikjer močneje ne začutiš kot v Debeli griži, ki je volčjegrajsko ime za prazgodovinsko gradišče na ploski napeti planotici takoj na severozahodu za vasjo. Zračni posnetki so odkrili nenavadno kapljasto obliko debelega kamnitega obzidja, znotraj katerega je bilo pred približno 2000 leti naselje neznanega ljudstva, ki so si ga bili pokorili Rimljani. Nobenih ostankov stavb ali svetišč ni videti, le njive in vinograde, prek grobelj pa skrotno grmičevje in makijo. Skozi gradišče pelje po njegovi daljši osi z Volčjega Gradu v Komen stara cesta, ki je zdaj označena in razgibana ter prijetna kolesarska steza. Ohranjeni okopi kažejo, da je bil ta prastari grad dobro utrjen, ponekod tudi z dvojnim obzidjem. Dolžina zidov obsega 850 metrov. Ker ta kaštelir ni bil postavljen na bregu, je bila njegova obramba odvisna od umetno narejenih utrdb. Še danes so nasipi kamenja visoki od 2 do 4 metre. Ruševine obzidja pa so se razlezle tudi do 15 metrov široko. Od starih prebivalcev ni ostalo nobenih izkopanin. Baje pa se v grobljah še skriva kakšna njihova črepinja. Morda se sled za temi »Iliri« skriva v imenu vasi. Mogočni zidovi jim niso pomagali. Napadalci iz Sredozemlja, v katerih jeziku slovi tudi znameniti izrek homo homini lupus, človek človeku volk, so jih pregrizli. Od njih na kamenje legajo volčji strah, volčje noči, volčje ure.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media