Fantič je prijezdil

Prosti čas | feb. '20

DOBRE STARE VIŽE

Franc Korbar

Večji del svojega življenja je Franc Korbar posvetil igranju na trobento in z različnimi ansambli prepotoval kar lep del sveta. Posvečal se je tudi pedagoškemu delu, na koncu svoje poklicne glasbene poti pa je razvil lastno tehniko igranja. Kot skladatelj in avtor priredb se je posvečal predvsem negovanju slovenskega ljudskega izročila.

Glasbena pot Ljubljančana Franca Korbarja se je začela, ko je imel osem let. Najprej se je učil igranja na violino, a je kmalu v njegove roke prišla trobenta. Za igranje nanjo se je navdušil tudi ob gledanju ameriških filmov. »Trobenta me je pritegnila predvsem s svojim tonom,« se spominja. Po končani glasbeni šoli je začel kot trobentač sodelovati z različnimi plesnimi orkestri, imel je komaj 17 let, ko je že zaigral v plesnem orkestru ljubljanskega Tabora. V njem se je dobro znašel, saj z branjem not ni imel težav. Študij je sicer posvetil glasbi, a je postal tudi absolvent na pravni fakulteti.

Domača glasba

Nekega dne ga je obiskal Franček Povše, vodja priljubljenega ansambla domače glasbe Veseli planšarji, in Franc Korbar, prijatelji ga že od nekdaj kličejo Cac, se je hitro in dobro vživel tudi v igranje narodno-zabavne glasbe pa še skladal je in skrbel za priredbe. Njegovo trobento je bilo prvič mogoče slišati v nepozabni skladbi Veselih planšarjev Moj fantič je prijezdil, ki jo je priredil Pavle Kosec. Kasneje se je pridružil ansamblu Dobri znanci, s Slovenskimi muzikanti pa je glasba postala njegov poklic. Napisal je celo nekaj besedil, tudi v nemškem jeziku. V času od 1967 do 1976 so veliko nastopali zunaj naših meja. Na njegovi glasbeni poti je izšlo več kot 20 plošč in kaset z glasbo, ki jo je posnel sam ter z ansambloma Dobri znanci in Slovenski muzikantje.

Čez čas je dobil delo na ljubljanski televiziji, kjer je skrbel, da so snemanja potekala tekoče, kasneje pa je poučeval igranje na trobila v grosupeljski glasbeni šoli, kjer je bil devet let tudi ravnatelj. Tedaj so tam začeli učiti tudi igranje na kromatično in diatonično harmoniko ter citre, močno se je razvil tudi godalni oddelek. »A bolj kot delo ravnatelja me je veselilo poučevanje, otroke sem imel izredno rad in mislim, da so imeli tudi oni mene. In to je moj največji uspeh,« se spomni na svoje srečne ustvarjalne dni. 

Že od nekdaj ima zelo rad tudi slovenske ljudske pesmi, zelo so ga prevzele koroške pesmi. »In ker so te pesmi prekrasne, se potem zgodi božja volja, kot rečemo, in dobiš za ženo Korošico. Tudi z njo sva ustvarila kar nekaj posnetkov,« pove.

Učbeniki za igranje

Leta 2009 je za učence od prvega do šestega razreda osnovnega glasbenega izobraževanja izdal prvi slovenski učbenik za igranje na trobento, kasneje pa še tri zvezke za igranje na trobila in klavir. A pravi, da ga delo še čaka: »Če bo zdravje dobro, bom napisal še knjigo z naslovom Trobila, telo in duša, kjer bom zajel vse svoje življenjske izkušnje, povezane ne le s trobento, temveč tudi z načinom življenja. Recimo mrzla voda – z njo se prham vsak dan!«

Izdal je tudi tri albume priredb ljudskih pesmi, šlo je za trobila s klavirsko spremljavo. »To sem naredil predvsem za učence in iz ljubezni do naših ljudskih pesmi. A rodovi, ki prihajajo, jih zelo slabo poznajo. Nekdaj se je v družinah pelo, danes zelo redko, in to je žalostno,« pove.

In kako danes preživi dan? Zjutraj z ženo spijeta kavico, potem pa vzame dušilec in začne vaditi igranje na trobento. Kasneje poprime še za bariton, s pomočjo računalnika piše tudi glasbo. Sredi dneva vzame v roke kakšno knjigo, zvečer pa kozarec dobrega vina. V družbi nekdanjih uglednih akademskih glasbenikov, profesorjev in dirigentov uživa kot redni član Godbe ljubljanskih veteranov. Nastopajo v domovih za ostarele in ob različnih priložnostih, vsako leto pa zaključijo s slavnostnim koncertom v Slovenski filharmoniji.

»Imam, hvala bogu, srečno zakonsko življenje z ženo Magdo, ki je bila tudi v glasbenem življenju moja edinstvena sopotnica. Prekrasno je pela in tudi ustvarjala odlična besedila za skladbe v slovenščini in nemščini, kar počne še danes. Moja želja je, da bi dokončal pisanje knjige Trobila, telo in duša, kar čutim kot svoje poslanstvo. Biti upokojenec je krasno, delam od jutra do večera in pogosto mi zmanjka časa. Tudi brez knjige ne bi mogel živeti. Skratka, lepo se imam,« veselo opiše svoj vsakdanjik.

Drago Vovk, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media