Odprt arhiv za vse obiskovalce

Težave starejših zapornikov

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

feb. '20

Na fotografiji z leve: Otto Gerdina, Vito Flaker, Dragan Petrovec, Suzana Wolf

 S staranjem prebivalstva narašča tudi število starejših zapornikov. Saj ne, da bi bilo mladim v zaporu bistveno lažje, a starejše pestijo še zdravstvene težave, povezane z leti, kot tudi težja prilagoditev na nove razmere. Zanje je tudi vrnitev v realno življenje skrajno zapletena.

Na pogovoru o starejših zapornikih, ki ga je pripravil Zavod za aplikativne študije OPRO v zadnjih dneh preteklega leta, so poudarili dejstvo, da tako kot so v družbi, usmerjeni v potrošništvo in dobiček, starejši ljudje marginalizirani, so odrinjeni tudi stari zaporniki. Ne obstajajo, ne zaslužijo si pozornosti, toliko je drugih težav, ki jih je treba prej rešiti, čeprav so jih Združeni narodi že leta 2009 opredelili kot ranljivo skupino. Evropska medicinska znanost opozarja, da je medicinska oskrba ljudi v zaporih drugorazredna v primerjavi s tisto v skupnosti.

Dr. Dragan Petrovec, penolog z Inštituta za kriminologijo, je spomnil, da smo leta 1994 dobili zakon, v katerem je bila najdaljša zaporna kazen 20 let, vendar smo v petih letih podvojili število zapornikov, kar verjetno ni uspelo nobeni državi na svetu. V Sloveniji je sicer delež zapornikov v primerjavi s svetom izjemno majhen, je pa zelo velik v primerjavi s tistim, kakršnega smo nekdaj imeli. »Rehabilitacija se umika kaznovanju, postajamo vse bolj kaznovalna družba,« je poudaril.

Suzana Wolf z Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij je govorila o težkem vključevanju starejših zapornikov, ki jih po prestani kazni izpustijo. »Domovi za starejše se jih – predvsem zaradi bojazni otrok stanovalcev – bojijo in jih zavračajo,« je povedala. Dr. Vito Flaker s fakultete za socialno delo pa je odločno zagovarjal popolno ukinitev vseh ustanov – od zaporov do domov za starejše, kar je ilustriral z besedami: »V vsaki ustanovi si segregiran, oropan drugih ljudi.« Dodal je, da se marsikdo od starejših ljudi počuti ujetega že v svojem domu, kaj šele kje drugje. »Namesto zaporov bi si morali izmisliti kaj drugega. Tako oskrba kot kazen bi morali biti individualizirani,« je dejal Flaker.

Neprimerni zaporniški prostori

Podatki kažejo, da se število starih zapornikov povečuje, tako tistih, ki na stara leta začnejo služiti zaporno kazen, kot tudi tistih, ki se v zaporu postarajo. Nekateri imajo posebne potrebe in pravice, ki zahtevajo posebno obravnavo, a podatkov o zdravstvenem stanju starih zapornikov sistematično nihče ne zbira. Zato o njih ni nobenih raziskav v slovenski literaturi, malo jih je tudi v evropski. Zapori so bili zgrajeni in urejeni za mlajše zapornike, ki so še vedno v večini, nikakor pa ne za starejše s telesnimi ali psihičnimi oviranostmi in sploh ne za tiste s kroničnimi boleznimi, ki potrebujejo dnevno nego, ali na primer za dementne, so opozorili.

Starejši zaporniki naj bi bili tisti, ki so presegli prag za upokojitev, to je 65 let. Vendar pride v zaporu praviloma do pospešenega staranja, v primerjavi z vrstniki zunaj zapora se postarajo najmanj deset let prej, je navedel moderator pogovora Otto Gerdina. Težko govorimo o tipičnem zaporniku s povsem predvidljivimi potrebami, saj je pri vsakem posamezniku treba upoštevati njegovo zdravstveno stanje, kriminalno preteklost, neformalno socialno podporo po prestani kazni, dolžino kazni, povratništvo in še druge dejavnike. Morda jim je še najbolj skupno, da večina po izpustitvi skorajda ni deležna nobene družinske podpore.

Kot ugotavljajo raziskave po svetu, imajo starejši zaporniki najpogosteje psihiatrične težave, pri čemer so na prvem mestu osebnostne motnje, zlasti antisocialne osebnostne motnje, in odvisnost od drog. Nekateri raziskovalci se sprašujejo, ali niso morda težave z mentalnim zdravjem tiste, zaradi katerih starejši zakrivijo dejanja, ki jih spravijo v zapor. Tako so znanstveniki že pred tridesetimi leti pri 55 odstotkih starih prestopnikov odkrili simptome psihiatričnih motenj, najpogosteje je šlo za psihoze in alkoholizem, kar lahko nakazuje, da so imele te mentalne težave pomembno vlogo pri njihovem prestopništvu. Glede depresije pa ugotavljajo, da je prej posledica bivanja v zaporu kot dejavnik, ki je prispeval h kaznivemu dejanju.

Besedilo: Jelka Šutej Adamič, fotografija: Brin Gerdina


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media