Zbirateljstvo kot način življenja

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | feb. '20

Nani Poljanec

V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) so zasnovali cikel obrazstavnih programov stalne razstave Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta. Posamezniki postajajo avtorji razstav, po svoji presoji in s svojimi besedami poudarijo in predstavijo vsebine, ki najbolj nazorno kažejo njihovo življenjsko pot in so jo pripravljeni deliti z obiskovalci muzeja. Svojo zgodbo tokrat ponuja Nani Poljanec. Naslovil jo je Nani v Ljubljani in si jo lahko ogledate do konca meseca.

Nani Poljanec, s pravim imenom Aleksander Stanislav Jurkovič, je izjemno zanimiv človek. Od malih nog živi v zdraviliškem mestecu Rogaška Slatina, v Muzeju Anin dvor med drugimi zbirkami razstavlja tudi svoje tri zbirke, ki vzbujajo veliko pozornosti med domačimi in tujimi obiskovalci. Že dolgo pa veliko prahu s svojim delom dviguje tudi Nani, pa ne le v Ljubljani, regiji, ampak širše.

Že v srednješolskih letih je izstopal po svoji pojavi, ker se je tudi v toplejših dneh oblačil v črno, v dolg očetov zimski plašč in vojaške čevlje. Vsi so ga poznali po vzdevku Crni Jura, strešica na 'C' je morda umanjkala zaradi bližine meje, morda zaradi vpliva srbohrvaščine ter popularne kulture in zgodovine nekdaj skupnega jugoslovanskega prostora, vključno s Crnim Rokom. Drugačna pa ni bila samo njegova zunanja podoba, ampak tudi glasbeni okus, saj se je navduševal nad skupino Laibach. Obenem pa se je resno ukvarjal s fotografijo, zbirateljstvom in organizacijo kulturnih dogodkov ter koncertov. Njegova kreativnost je bila opazna, sam pa se je razglasil za ljudskega ustvarjalca. Prva resna prelomnica njegove raznolike kariere je bila leta 1992, ko je v nedokončani dvorani kulturnega doma v Rogaški Slatini organiziral koncert kontroverzne, za mnoge ljudi takrat nesprejemljive skupine Laibach, ji dodal odmevne spremljajoče dogodke, vse je čudovito uspelo, in ker je skupina kasneje dosegla uspeh doma in v tujini, se je Nanijev 'nos' potrdil kot zelo uspešen.

Sledila so leta, ko je poleg razstav in koncertov pripravljal instalacije, diverzije, akcije, dogodke in projekte. Morda bi še posebej omenili Kristusova leta ljudskega ustvarjanja (leta 2001), ob tem je izdal še CD Na svoji zemlji ter na Boču postavil Ljudsko razpelo za blagoslov velikonočnih dobrot. V tridesetih letih ustvarjanja njegovi številni odmevni umetniški projekti niso bili nikdar namenjeni samemu sebi ali ozkemu krogu ljudi, ampak najširšemu občinstvu, zato samega sebe razume in predstavlja kot ljudskega ustvarjalca, kot takega pa kasneje imenuje tudi svoj muzej v Rogaški Slatini. Kako bi to razložil, smo ga vprašali. »Če razvežem besedno zvezo ljudski ustvarjalec, lahko rečem, da gre za ustvarjanje od ljudi za ljudi in zaradi njih,« pravi Nani. »Gre za preplet ustvarjanja, ljudskih modrosti, iskrenih čustev, dobre volje, povezovanja, torej ljudskosti v najplemenitejšem pomenu te besede, ki je pred tridesetimi leti prerasla v moje poslanstvo. Ob tem pa sem neizmerno hvaležen za vse prijatelje, domačine iz mojega rojstnega mesta, znance in neznance z vseh koncev na relaciji Rogaška Slatina–Beograd–Kozmos, ki sta jih pristna ljudska volja in umetnost premaknili in nas združili.«       

Avtogrami z vsega sveta

V Rogaški Slatini si lahko ogledate njegovo domoznansko, kraljevo (posvečeno kraljevi družini Karađorđević) in filografsko zbirko. Prav z njo gostuje v Ljubljani. Z zbiranjem originalnih avtogramov (temu pravimo filografija) se Nani ukvarja že od srednješolskih let. »Prvi avtogram, za katerega sem zaprosil že v osnovni šoli, je bil avtogram pisatelja Leopolda Suhadolčana, ker me je navdušil njegov Krojaček Hlaček. Tako se je pravzaprav zgodba začela.« Potem je spoznal ali pisal mnogim znanim ljudem ali v njihove klube oboževalcev in jih poprosil za avtograme. Ponosen je zlasti na tiste, ki jih je pridobil sam. Izstopajo podpisi prve lige sovjetskih kozmonavtov – od Jurija Gagarina do prve ženske v vesolju Valentine Terješkove, in Svetozarja Gligorića, šahovskega velemojstra, ki ga je občudoval ves svet. Prav tako podpis svetovno znane filmske igralke in lepotice slovenskega rodu Ide Kravanje (Ite Rine), ki je zaslovela s filmom Erotikon. Vabilo v Hollywood je zavrnila, ker se je zaljubila v Srba, se z njim poročila, prestopila v pravoslavno vero in postala Tamara Djordjević. Ima avtograme številnih pianistk, športnikov, lepotic ... »Zbirko avtogramov sem hotel nadgraditi tudi z njihovimi fotografijami in osebnimi predmeti, kar lepo dopolnjuje muzejsko zbirko. Imam nekaj raritet, med drugim srajco Milene Zupančič iz filma Cvetje v jeseni, igralka Polona Vetrih mi je podarila nekaj predmetov iz njenih predstav, v Beogradu, ki je že moj drugi dom, tam sem bil kar 99-krat, sem obiskal znamenito igralko Mileno Dravić. Tudi ona mi je dala nekaj osebnih predmetov, poleg tega pa še potni list njenega moža, znanega igralca Dragana Nikolića ter trobljo iz filma Maratonci tečejo častni krog, kjer je igral. Svetovno znani violinist Stefan Milenković mi je podaril svoj prvi frak, v katerem je nastopal, in še bi lahko našteval.« Odmeva, da ima Nani v svoji zbirki tudi avtogram aktualnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. »Za avtogram sem prosil v marketinški službi Steklarne Rogaška Slatina, ki je že pred leti delala nekaj za njegovo blagovno znamko, zdaj pa je seveda 'vroč'.«

Ko bo dopolnil 101 leto

Nanijeva neizsanjana želja pa je pridobiti tris avtogramov treh Armstrongov. Ima že avtogram trobentača Louisa Armstronga, astronavta Neila Armstronga, prizadeva si še za avtogram kolesarja Lancea Armstronga. »Leta 2007 sem se odločil narediti iz zbranih avtogramov veliko zbirko, ki sem jo razstavil že naslednje leto. Izdal sem tudi prvo slovensko knjigo na temo filografije. Želim si, da je moja zbirka sestavni del živega muzeja, ki se venomer nadgrajuje,« je povedal Nani. Z zgodovinarjem dr. Petrom Mikšo pa sta leta 2017 izdala knjigo Kralj Peter v slovenskih Alpah, kjer opisujeta vzpon kralja Petra II. na slovenski Triglav, najvišji vrh v Kraljevini Jugoslaviji.

Nani je prepričan, da naš planet ni edini, da so vzporedni svetovi in življenje na njih mogoči, da so tudi drugje voda, zrak in sonce in morje. Pa si je naredil načrt: »Moja zadnja postaja bo Kozmos 18. 7. 2069, ko bom star 101 leto. S seboj bom odnesel svoja spoznanja, spomine, humor, tudi telo, svoje življenje. Tudi vas pozivam k ohranjanju vsega človeško lepega, k razumevanju in spoštovanju trenutka in spomina z namenom bogatenja in učenja. Vzemimo si čas za čas, tisti pretekli in ta sedanji. Največji problem današnjega časa je, da si ljudje ne vzamejo časa,« zatrjuje Nani Poljanec.

Neva Brun, fotografija: Robi Krumpak 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media