Brez sočutja ne pridemo daleč

Dobro počutje | apr. '20

 Stojita ženski vsaka s svojim štirinožcem na obali hrvaške Istre. Prva reče: »Zadnjič mi je nekdo očital, naj ne pustim svojemu psu, da svobodno teka po plaži, ker se ga njegov otrok boji! Pa kaj bo otroku naredil moj mali kuža? Ljudje samo to še gledajo, da lahko drugim grenijo življenje!« Druga pa pravi: »Se je ta tip vprašal, zakaj se njegov otrok boji psov? Mogoče je pa to zaradi njegove travme. Lahko bi sam kaj naredil zanj, ne da teži tebi!«

V prispevku ne mislim soditi o tem, kdo je pomembnejši – naš štirinožec, ki ga oblačimo, umivamo in mu pustimo, da spi v naši postelji poleg nas, ali pa otrok, ki mu pripadajo pozornost, zaščita in ljubezen staršev. Tudi ne bom razpravljala o tem, kdo je tisti, ki lahko preceni, ali je neki pes nevaren ali ne. Niti se ne bom ukvarjala s tem, kako se medgeneracijsko prenaša travma z enega človeka na drugega in koliko lahko pri tem naredimo odrasli, da sami predelamo svoje stiske in jih tako ne posredujemo svojim otrokom. Tudi v predpise se ne bi spuščala – kje je plaža za pse, kje se je dovoljeno kopati psom in kdaj, pa kako velik otrok na plaži lahko sam poskrbi za svojo varnost. Zanima pa me, kje je ostala sposobnost in želja nas vseh, da se postavimo v čevlje drugega in začutimo, kako naše vedenje doživlja in razume naš bližnji.