Kraljica v velikem gozdu
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Vandramo po Sloveniji
Kraljica med svojimi spletičnami
V času hudega virusa, ko nam stroka vendarle priporoča izlete v naravo, predlagam obisk kraja, kjer se narava izpoveduje v vsej svoji čistosti in sproščenosti: Kočevskega roga, največjega slovenskega gozda. Najlepše ga je doživeti kar z glavne krajevne ceste, ki pelje iz Kočevja v Podturn pri Dolenjskih Toplicah. S te ceste se cepi obilo gozdnih cest, zato se je treba nujno oskrbeti z zemljevidom Kočevske, ki ga brez plačila dobite v novem, lepo urejenem Turističnem informacijskem centru pri Rudniškem jezeru pri Kočevju. No, izlet lahko začnete in tudi končate kar pri tej lepi vodi.
Mogočna jelka, imenovana Kraljica Roga ali tudi »naj drevo«, raste ob stranski gozdni cesti, ki z Žage Rog pelje proti vasema Rajhenav in Koprivnik. Ob tej cesti je tudi označen dostop do pragozda Rajhenavski Rog. Do jelke je z Žage, središča Roga, tri kilometre.
To ni alpska ne sredozemska ne panonska, ampak dinarska Slovenija, je zakraseli gozd, je visoko planotasto pogorje, dolgo 35 kilometrov in široko do 15 kilometrov. Kar raste, zraste na apnenčevih kamninah. Tekočih vod ni, ker odtekajo pod zemljo proti kraškim izvirom na obrobju planote. Kočevski rog je preraščen s strnjenimi jelovo-bukovimi gozdovi. Od povsod zre v izletnika le neobrzdana, tiho prežeča, nevidno zgoščena svoboda narave. Kraljico Roga je lahko najti. Na večji jasi je mogoče parkirati. Oznaka vas napoti na levi kolovoz. Po kratki hoji se znajdete na dvoru te kraljice – nad široko kraško vrtačo na nadmorski višini okoli 900 metrov. Dočakale vas bodo tudi njene spletične, dekliško vitke visoke bukve, njene dvorne dame stasite jelke. Njeni paži medvedje in jeleni bodo odsotni. Kraljica sama, predstavnica plemenite družine Abies alba, je v Kočevskem rogu najvišje, najdebelejše in najstarejše živo bitje. Gozdarji so njeni varuhi, njeni dobri škratje. Oni so jo kronali za kraljico. Poskrbeli so, da smo pohodniki do nje spoštljivi.
Stoletna mogočnost
Komaj verjetno je, da bi pri tem medveda srečali v živo. (Pisec teh vrstic dolga desetletja hodi po Rogu, Snežniku in drugih širnih gozdovih, pa medveda še ni videl od blizu; kar seveda ne pomeni, da ga ni medved zagledal, zaslišal ali zavohal in se mu neopazno umaknil.) Že zato ne, ker okoli tega superdrevesa, visokega 32 metrov, širokega 160 centimetrov, z obsegom pet metrov in maso 38 kubičnih metrov jelovine vse diši po ljudeh.
Jelka je vzklila, ko se je začel novi vek, ko je Kolumb odkril Ameriko. V rodovitni prhnini bukovega panja je pognala prva klica iz njenega semena. Nežnega, za ped velikega drevca desetletja le po naključju niso dosegli jelenovi zobje. Več kot sto let je ždela majhna in nebogljena v stalni senci. Nekega dne je vihar podrl sosednje mogočno drevo in sončna luč je začela liti na jelčico. Dobila je življenjsko priložnost. Evo me, tu sem! Po svoji rastni moči je postala neprekosljiva. Koreninje je spletla z drugimi drevesi. Ni jih vprašala, ali jim sme jemati zemeljsko hrano, kar vzela jo je. Njene veje so se soncu nastavljale kot raztezajoči se dežnik. Jelenjad, razplojena, ker je steklina pobrala volkove, se je zdaj lotevala vršičkov stranskih vej. Prepozno, da bi drevesu prišla do živega. Jelka se je poganjala k nebu nekaj sto let, se vsako leto odebelila za nekaj milimetrov in presegla višino sestrskih orjakinj v Rogu. Gozdarji so jo opazili pred stotimi leti in to zmagovalko med deseterimi drevesi, morda naključno, v trenutnem spletu pameti in sočutja obvarovali pred sekiro. Zdaj jo trepljajo neštete dlani, kdaj pa kdaj se k njej stisne kakšen homo sapiens, da bi se rad podrevesil, imel njeno moč, zdravje in mir.
Vhod v pragozd Rajhenavski Rog
Pred Rajhenavski Rog se je mogoče pripeljati že dober kilometer po Žagi. Kakor se čudno sliši, je za turiste vabljiv, vsaj da pokukajo vanj, potem ko so se na razlagalnih tablah o njem nekaj poučili. Pragozd se na nekaj več kot 50 hektarjih nenehno spreminja. Že na mestu, ki označuje njegovo mejo, lahko vidite, kaj se bo čez sto let in več zgodilo s Kraljico Roga. Tudi tu kajpak rastejo jelke in bukve v polni moči in stojnosti. Uspešno blažijo skrajna nihanja temperatur in vlage; tako ščitijo pomladek pod sabo, obenem pa z zastiranjem in odstiranjem sonca odbirajo, kdo bo preživel. Toda kakor vidi strmeči pohodnik, vitalnost nekaterim popušča. Stasita drevesa odmirajo hitro potem, ko so na višku življenja. Ko razpadajo, kakor goba zadržujejo vlago in jo ob sušah počasi oddajajo. Trohneče, prhneče drevo postane dom brezštevilnim žužkom, glivam, pticam in mikroorganizmom, ki imajo v njem stalno pogrnjeno bogato mizo, kakor piše na pojasnjevalni tabli. Če ima srečo, da ga ne pozoblje šoja ali ne ugonobi stotero drugih nevarnosti, ki hlastajo po njem, se kakšno seme, izpadlo iz storža, spremeni v jelko. Rajhenavski pragozd, po modrosti gozdarjev grofa Aursperga izločen iz gospodarjenja že 1. januarja 1892, ima po zadnjem štetju 18.493 živih dreves; vendar se – kot že rečeno – nenehno spreminja. Ob kakšnem vnovičnem štetju bo dreves nekaj več ali manj.
