Učenec Plečnikovega učenca in njegova sinova

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | apr. '20

Bobi - vedno sredi dela

Pasarstvo je plemenita in kompleksna obrt, ki zajema kovaštvo, zlatarstvo, lesarstvo, oblikovanje in še kaj. Slobodan Radjelović - Bobi je hvaležen, da se je lahko učil od mojstra Janeza Žmuca, Plečnikovega učenca. Do Ljubljane in mojstra ga je pripeljala ovinkasta pot. Vzorci iz njegovega vijugastega življenja se ponavljajo pri njegovih dveh sinovih – žal tudi ločitev ter življenje v tujini, k sreči pa tudi delavnost, volja do učenja, prijaznost in optimizem.

Bobijeva starša – oba zdravnika – sta se ločila, ko je bil še majhen. Po ločitvi se je mama odločila za delo v Libiji, sedemletnega Slobodana, ki ga od malega kličejo Bobi, pa je vpisala v zasebno šolo na Malti. Živel je v katoliškem internatu in se šolal v angleščini. Zaradi oddaljenosti sta se z mamo videvala le nekajkrat na leto, počitnice pa sta preživljala po svetu. V Beograd, kjer so nekoč živeli, se nista vračala. Na Malti je živel do svojega 20. leta. V tem času se je mama drugič poročila in se z možem, »Sarajlijo«, ki ga je srečala pri svojem delu v Libiji, preselila v Sarajevo. Tam je Bobi študiral ekonomijo turizma, dokler ni spoznal Slovenke, ki je postala njegova, zdaj žal že bivša, žena.

Pasarstvo – plemenita obrt

Preselil se je v Slovenijo, in preden bi nadaljeval študij, se je hotel dobro naučiti slovensko. Začel je iskati začasno delo, da bi se uril v jeziku in hkrati zaslužil tudi kaj denarja. Prijavil se je na razpis za delo pri pasarskem mojstru Janezu Žmucu, ki je iskal delavce za velik projekt – postavljanje ograje v Postojnski jami. Ni se mu sanjalo, kaj je to pasarstvo, ko pa je spoznal to delo, se je takoj navdušil in kar vsrkaval mojstrovo znanje. Še vedno z navdušenjem razloži, da je to plemenita in kompleksna obrt, ki združuje znanje oblikovanja in izdelave zahtevnejših, tudi umetniških izdelkov iz različnih kovin (tudi zlata) in lesa. »S pasarstvom, ki združuje več znanj in spretnosti, so se ukvarjali le redki mojstri, največji med njimi pa je bil zagotovo Janez Žmuc,« pravi Bobi.

Mojster je prijaznemu in zelo zainteresiranemu fantu zaupal vse več nalog. Bobi se spomni, da so dobili naročilo gospoda Rodeta, ki je bil takrat že v Vatikanu; naročil je izdelavo križa z vgrajenimi lepimi kamenčki, ki jih je mojster Žmuc prinesel Bobiju domov in jih potresel po mizi. Naslednji dan pa ga je zaskrbelo, ali ve, kako zelo so dragoceni in kako jih mora varno shraniti. Vse to je Bobi skrbno opravil, ne da bi se zavedal njihove vrednosti, pač pa ker tako mora biti.

Štefan - srečen ker dela z očetom.

Tudi sicer so veliko delali v cerkvah – obnavljali ali na novo so ustvarjali velike tabernaklje, kelihe, lestence ... Navdušeno pripoveduje, kako se je srečeval z izjemnimi Plečnikovi deli, kako veličastno je bilo delati na njegovih Žalah. Delali so tudi pri mnogih drugih zahtevnih projektih, ki so vključevali pasarstvo, tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Ker je mojstra dojemal kot očeta (očeta pa je zelo pogrešal), se je nanj in na njegovo družino tesno navezal. Rad je prihajal k njim in pomagal, saj mu je želel vedno znova izkazovati hvaležnost za vse, kar ga je naučil, pa tudi za prijaznost in pozornost, ki ju je bil deležen. Pomagal je pri košnji in drugih delih tako v Ljubljani kot v Kranjski Gori, kjer so imeli počitniško hišico. Zato je mojstrova bolezen Bobija globoko prizadela. Po njegovi smrti je ustanovil svoje podjetje in nadaljeval njegovo delo. Še vedno ganjen pove, da mu je takrat Jerca Žmuc, mojstrova vdova, podarila kombi.

Timotej in Štefan – Belgija in ZDA

Ker je sam otrok ločenih staršev, je želel sinovoma Timoteju in Štefanu omogočiti mirno in urejeno družino. Žal se ni izšlo: z ženo sta se ločila, sinova pa sta ostala z njim. Starejši Timotej se je kmalu začel učiti očetove obrti. Ob zelo zahtevnem pasarstvu se je v času recesije Bobi odločil za razširitev dejavnosti tudi na izdelavo ograj, nadstreškov, balkonov in opremo lokalov. Večja naročila, in sicer ob gradnji hotelov, večjih stanovanjskih objektov itd., dobiva predvsem iz tujine. Kar 70 odstotkov njegovega dela poteka v Avstriji in Nemčiji. Le manjši del je vezan na pasarstvo, saj so ta dela vključena le v najzahtevnejših in luksuznih naročilih.

Timotej se je poročil in kmalu je Bobi dobil vnuka Noela. Ob krstu je zanj pripravil veliko zabavo, saj ga ima, kot poudari, najraje. Žal se je tudi Timotej ločil in tako ima Bobi, ki sicer živi med Ljubljano in Grosupljem, vnuka v Mariboru. Toda nobena razdalja ni prevelika za to, da ga vidi in se z njim pocrklja. Timotej pa živi še dlje. Delo je dobil v Belgiji, in sicer v podjetju, ki je specializirano za posebna varjenja. Oče je zadovoljen, da je sina izuril do te stopnje, da je konkurenčen na najzahtevnejšem trgu.

Mlajši Štefan je končal šolanje za medicinskega laboranta, vzporedno pa se je učil igranja na diatonično harmoniko, ki mu največ pomeni. Zato ga je oče pri tem izdatno podpiral. Vsako leto se je udeležil Avsenikove šole v Begunjah in zažarel, ko je nastopil v slovenski narodni noši. Kasneje se je s harmoniko pridružil skupini Mambo Kings, po odhodu iz skupine pa je preizkusil življenje v ZDA. V Los Angelesu je preživel nekaj časa – seveda s harmoniko. A je ugotovil, da je življenje glasbenika, četudi z veselo harmoniko, trdo, še zlasti če je povsem sam v tujem svetu.

Z odhodom obeh sinov je bila očetova hiša naenkrat prazna: »Le kužka sem imel, ker pa sem cele dni na terenu, je bilo tudi njemu težko ...« Zato je bil vesel Štefanove odločitve, da se vrne domov in da se želi priučiti njegove obrti.

Srečal je veliko krasnih ljudi

Štefan zdaj dela z očetom, ob katerem se lahko mojstri. Pri njem pa je že šest let zaposlen tudi Nejc, sin Bobijeve partnerice. Zelo ga pohvali, saj je delaven, natančen, priden, spoštljiv ... Takšen je bil tudi sam, ko je prišel k mojstru Žmucu.

Hitro so minila vsa ta leta, in čeprav polna pretresov, jih je Bobi zapisal v svoj spomin predvsem kot leta nenehnega učenja in osebne rasti. »Mnogo odličnih ljudi sem srečal, osrednja figura pa je mojster Žmuc. Veliko pa sem se naučil tudi od drugih ljudi, na primer od potapljača Jožeta, ki sem ga spoznal, ko smo delali na nuklearki v Krškem. Mladi fantje okoli naju so bili že utrujeni in malo naveličani, češ kdaj bo že konec tega po njihovem mnenju – pretirano natančnega in zamudnega dela. Varil sem specifične cevi, on pa je kot potapljač delal pod vodo, v odmoru pa je med nama stekel pogovor o tem, da mladi ne čutijo dovolj strasti do dela. Dejal je, da z veseljem dela, čeprav je bil takrat star že 74 let. To me je navdušilo in rekel sem si, da če se on pri teh letih potaplja in pod vodo opravlja zahtevna dela, želim tudi jaz delati vsaj do teh let. Če bom le zdrav,« doda.

Tudi njegova mama bi kot zdravnica želela biti še koristna, toda po smrti drugega moža je ostala sama sredi Sarajeva in počasi pešala. »Morali so ji amputirati nogo, toda za stanje, v kakršnem se je znašla, se kar dobro drži,« pravi Bobi. Ob delu in mnogih poteh, ki ga vodijo po Sloveniji in tujini, poišče čas za to, da jo pokliče, včasih tudi obišče ter jo potolaži. On že ve, koliko človeku pomeni pozornost in prijaznost, zato oboje rad deli.

Lidija Jež, fotografije: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media