Se spomnite prvega družinskega fotografiranja?

Prosti čas | apr. '20

Preden je fotoaparat postal dostopen množicam, je bila edina možnost portretiranja obisk slikarja. Ker to ni bilo ravno poceni, so si portretiranje lahko privoščili le bogatejši. V prvih komercialnih fotografskih studiih so v drugi polovici 19. stoletja izdelovali enkratne fotografije na srebrno-bakrenih ploščicah, ki pa so bile še zmeraj zelo drage in jih je zato malo ostalo ohranjenih. Šele s prihodom Kodaka in razglednic sta se okoli leta 1860 standardizacija in množična produkcija fotografij povečali.

Ker je bilo razglednico mogoče množično izdelati z nižjimi stroški, se je navdušenje do portretnega fotografiranja razširilo med vse ljudi. Kopije so ljudje zbirali, jih dajali v dar in si jih izmenjevali, kar je pripeljalo do iznajdbe fotografskih albumov.

Raziskovanje različnih rešitev za razvijanje kakovostnih fotografij je v začetku 20. stoletja pripeljalo do iznajdbe fotografskega papirja. Barve so še zmeraj ostajale monokromatske, v odtenkih bež, zelene in rjave barve. Portreti so imeli visoko vrednost. Le malo se najde amaterskih fotografij in ujetih naključnih družinskih trenutkov. Večina družin je za fotografiranje najela profesionalnega fotografa. Profesionalne družinske fotografije iz začetka 20. stoletja upodabljajo osebe v studijskem okolju, ki ga je skrbno pripravil fotograf. Tako kot v gledališču so velikokrat uporabili poslikano kuliso in dodali različne predmete, s katerimi so skušali doseči tridimenzionalnost prostora. Z draperijami in pohištvom so ustvarili videz dnevne sobe, umetni rustikalni elementi in rože pa so poustvarjali lokacijo na prostem. Z dodatnimi predmeti, rekviziti, ki so jih hranili v studiu, so dodali unikaten pridih portretirancem. Otroci so na fotografijah iz tistega časa večkrat upodobljeni s punčkami, bobenčkom, vrtiljakom … Pismeni odrasli, ki jih takrat še ni bilo veliko, so upodobljeni s knjigo.

Fotografiranje je bilo velik dogodek

Portretiranci so na fotografiranje prišli popolnoma urejeni in v svojih najboljših oblekah. Celotno fotografiranje je veljalo za velik dogodek. Fotografije bodo namreč brezčasno odmevale o veličini in tedanjem življenju portretirancev. Osebni predmeti portretirancev so bili dovoljeni le, če so izzvali pozitivne asociacije in izboljšali videz fotografije. Fotograf je imel popoln nadzor nad dogajanjem in je imel zadnjo besedo glede obraznega izraza, kompozicije in položaja portretirancev. Fotografi so si svoja znanja že takrat izmenjavali na fotografskih konvencijah. Tako lahko na fotografijah zaznamo vzporednice, tipične za določeno časovno obdobje.

Kompleti studijskih sob iz začetka 20. stoletja so preprostejši in modernejši v primerjavi z edvardijansko ali viktorijansko scenografijo. Meglena zabarvana ozadja so ostala osnovni del studijske opreme vse do danes. Po prvi svetovni vojni je začelo v ospredje prihajati solo portretiranje. Portretiranci niso bili več upodobljeni v sedečem ali stoječem položaju, temveč se je fotograf osredotočil na obraz in zgornji del telesa z iskanjem novih zornih kotov in drugačno postavitvijo svetlobe. Takšno portretiranje se je ohranilo vse do sredine 20. stoletja in omogočilo kakovostne vizualne zapise naših prednikov in sorodnikov.

Kdaj pa ste bili vi nazadnje skupaj na fotografiji s člani svoje družine? Si želite ujeti trenutek družinske sreče zase, za svoje otroke, vnuke, pravnuke?

Sebastjan Vovk, Studio Železna