Vse se je v hipu hudo spremenilo

apr. '20

Vse se je v hipu hudo spremenilo. 
 Dvom in strah, to sta naša največja sovražnika.  Roger Fritz

Spominjam se mnogih TV-poročil v preteklem letu, ko so ljudje po silnih poplavah, neurjih, plazovih, toči in žledu sporočali: »Česa takega niti najstarejši ne pomnijo.« Kaj pravijo danes?

Res je, predolgo smo se igrali z naravo, ignorirali vsa opozorila, se norčevali iz nekaterih znanstvenikov in nevladnikov, vse dokler ni udarilo. Pred kratkim z neusmiljenimi požari v Avstraliji, kjer so ljudje bežali s svojih domov v želji po golem preživetju, ki pa ga ni uspelo ohraniti milijonom živalskih vrst. Videti je bilo prav apokaliptično.

Ob vstopu v leto 2020 smo si spet zaželeli veliko lepega, najpogosteje prav zdravja. Nevedoč, kako pomembno bo. Kajti januar je prinesel zelo slabe novice iz kitajskega mesta Vuhan, kjer naj bi se vse začelo na tržnici z živimi živalmi. Če se je res in če se ni že prej. Niti slutili pa nismo, kaj vse to pomeni tudi za nas.
 Smrtonosni, dotlej popolnoma neznani koronavirus, kasneje covid-19, se je začel bliskovito širiti. Sledile so novice o križarki Diamond Princess pred japonsko obalo in prvih karantenah. Krvavi davek danes plačuje že 160 držav sveta, vsak dan jih je več. Okuženi, bolni in celo umirajoči. Prizemljil je jeklene ptice, ustavil promet, ohromil mesta in podeželje, zaprl vrtce in šole, napolnil bolnišnice in nas spravil na rob obupa.

In spet je najbolj prizadel najranljivejše: starejše, bolne, invalide in vse, ki čez noč ostajajo brez služb. V drugi plan je potisnil celo dolgotrajno oskrbo, saj zdravstvo bije boj za preživetje vseh, ki jo potrebujejo že zdaj.

 Čeprav smo še pred kratkim prisegali na medgeneracijsko sodelovanje in si želeli vrtce tik ob šolah, je ta hip druženje generacij celo odsvetovano. Starejši smo zagotovo skromnejši od mlajših, a ta hip še kako ranljivi. Bolni in imunsko neodporni potrebujejo vso pomoč, zdravstveno osebje pa je že utrujeno in izgorelo. Ali se bodo domovi za starejše celo praznili, tako kot je bilo to v krizi po letu 2008, ko so brezposelni mladi iz njih jemali starše in stare starše, da so lahko skupaj preživeli, četudi s skromno pokojnino? Vse je mogoče in prav nihče ne ve, kaj bo že jutri. Manjkal je namreč le še potres. Tudi ta se je zgodil.

Lekcija, ki jo te dni doživljamo, je huda, še zlasti, ker je v taki obliki ni prav nihče pričakoval. Da se gospodarska rast počasi ohlaja, smo sicer res poslušali, a beseda počasi nas je hrabrila. Morda pa bo svet tudi zaradi novih spoznanj zdaj cenil prave vrednote in opustil neznansko hlepenje po bogastvu in pomembnosti, kajti očitno še dolgo ne bo tako, kot je bilo. Ali je to lahko sporočilo vsem, ki še vedno mislijo, da je le denar sveta vladar? Pomaga, a tudi najbogatejši še nimajo čudežnega zdravila. Za ta virus, a kaj, ko lahko pridejo celo novi.

Hvalili smo se, da smo edina generacija, ki je ni doletela vojna. A žal smo v mnogih filmih gledali podobne – biološke. Proti virusu pa se ne moreš boriti z vojaki in strelivom niti s tanki in pehoto.
Kdo nas bo torej rešil?

Za začetek morda mi sami: z disciplino in upoštevanjem navodil strokovnjakov, v čudeže katerih že kar verjamemo. Sledi politika z modrimi odločitvami, ki ne poznajo desnih in levih, saj smo vendar vsi na istem čolnu.

Ali ni to pomenljivo? Je, in to brez sleherne dileme. 

Vlasta Nussdorfer


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media