Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz

svetovalka TA in spec. psihoterapevtka:
Zdenka Peloz

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Dobro je vedeti | apr. '20

POGOVOR Z OTROKI O RAKU

Naročnikova hči je zbolela za rakom. Z možem imata dva otroka, stara 5 in 8 let. Nihče v družini ne ve, kako naj jima sporočijo slabo novico. Razmišljajo, ali je bolje, da jima ničesar ne povedo, saj bi ju radi zaščitili pred boleznijo, bolečimi mislimi in čustvi. Katera pot je prava, se sprašujejo.

Prava pot je vedno v odkriti komunikaciji, torej ne v skrivanju dejstev, naj bodo še tako neprijetna. Od staršev in starih staršev je odvisno, kako bo otrok dojel bolezen in kako se bo počutil. Jim je pa dobro povedati, kaj se dogaja, ker so zelo občutljivi in čutijo, da nekaj ni v redu. Resnico izvedo od bližnjih, ni nujno od obolelega. Če jim ne povemo, bodo razmišljali po svoje, se okrivili, da so oni kaj naredili narobe; ko bodo nekoč izvedeli, kaj se je dogajalo, bodo lahko jezni, ker so bili izključeni iz pomembnega dogajanja v prostoru, ki je zanje najvarnejši, izgubili bodo zaupanje.

Pomembno je pustiti otroku, da sprašuje, saj vprašanja razkrivajo, kaj potrebuje. Razlago, tolažbo, kaj drugega? Če so v družini otroci različnih starosti, je lažje povedati vsakemu posebej in prilagoditi način pogovora. Najnujnejše informacije so, da je eden izmed staršev zbolel za rakom, kaj diagnoza pomeni, kako se bo zdravil, kako se bo družinski vsakdanjik spremenil in kako lahko otrok pri tem pomaga. Otroci so različni in potrebujejo čas, da sprejmejo povedano na sebi lasten način. Bodimo jim vedno na voljo za dodatna vprašanja in pripombe. Povedati jim moramo vsaj to: da bolezen ni kazen, da ni raka povzročilo nič, kar so rekli, mislili ali čutili; da je v redu, če se še naprej igrajo in zabavajo. Naročnikov mlajši vnuk potrebuje občutek varnosti, zato naj ohranjajo dnevno rutino, svoje doživljanje naj izraža prek ustvarjanja (glina, risanje, zgodbe). Tudi vzgojiteljica v vrtcu nam je lahko v pomoč, če ji zaupamo, kaj se dogaja. Starejši lahko stisko izraža zaradi spremenjenega videza starša prek telesnih simptomov (glavobol, bolečine v trebuhu, izguba teka). Z njim se pogovorimo, ko bo na to pripravljen. Občutek varnosti, ki ga dajejo drugi družinski člani, je najpomembnejši od vsega. Z dogajanjem v družini pa je vedno smiselno seznaniti tudi učitelje v šoli, ki so lahko otroku še v dodatno oporo.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media