Lekcij, ki ti jih da pes, ti ne da nobena šola

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

maj '20

Elli H. Radinger z labradorko Shiro

Elli H. Radinger volkove pozna bolje, kot marsikdo pozna človeka, na svetovni oder pa jo je postavila tudi pri nas izjemno dobro prodajana knjiga Modrost volkov. Po podobno uspešni poti gre njena nova knjiga Modrost starih psov, ob promociji katere je letos spet obiskala Slovenijo, navdihnila pa jo je njena ostarela psička Shira, labradorka.

»Seveda sem, ko mi je umrla psička Lady (rešena gotove smrti iz ameriškega zavetišča, kjer pse uspavajo po tekočem traku), govorila, da ne bom nikoli več imela psa. Tako reče večina. Po Shiri ne bo tako. Imela ga bom: iz zavetišča, kakšnega starejšega, ki težko najde nov dom. Dobivam veliko pisem od ljudi, ki to storijo.« Stigmo starih psov, prav tako kot tudi stigmo, da so volkovi krvoločni in nevarni, si strastno želi odpraviti.

Eden izmed razlogov za nastanek knjige Modrost starih psov je tudi dejstvo, »da je na trgu veliko knjig o hrani, zdravstveni negi psa, knjig, ki bi se ukvarjale s čustvi, pa praktično ni. Ker tudi sama postajam starejša, čutim to, kar čuti moj pes, zato sem hotela s knjigo to predati ljudem: rada bi vedela, kako se počutiš, ko se staraš. Morda bi svojim prejšnjim psom bolje pomagala, če bi že prej vedela, kako se počutijo, ko se starajo.« Mlajšo Shiro in svoje prejšnje pse je v času bivanja med volkovi puščala pri starših: »Zanje je bil to pravi velnes. Nasploh mislim, da je dobro, če psa navadite na bivanje še pri kom.« In še dva koristna nasveta ima: »Vedno imejte na sprehodu napotek morda na ovratnici ali pa naj v vaši torbici poiščejo navodilo, koga poklicati, če vas najdejo ležati na tleh brez zavesti. In na vratih imejte napis: V primeru požara rešite psa … oziroma vse živali, kolikor jih imate doma.«

Tudi psi imajo demenco

Shiro je dobila pri prijateljici še kot mladička. Po običajni tako zelo prikupni razposajenosti je Shira danes precej bolj sproščena, umirjena: »Taka sem tudi jaz. Svet me ne navdušuje več tako, kot me je nekoč. Še bolj sva se zbližali, postajava si podobni. Ima zelo nežen značaj, rada plava, še vedno me uboga.« Njeno počutje je v veliki meri odvisno od vremena, ima pa tudi nekaj zdravstvenih težav. Poleg tega, da je oglušela, ima dobre pol leta demenco. »To sem opazila, ko je samo stala na vrtu, strmela v eno smer in ni prišla noter, tudi če je padal dež ali je bilo hladno. Bila je povsem v svojem svetu. Morala sem ji povedati in pokazati, kam naj gre. Včasih v hiši samo stoji v kotu in zre vanj. Včasih zraven še laja. Kar smešno je. V poznejšem stadiju naj bi se samo vrtela v krogu. Na sprehodu je ne smem imeti več odvezane, ker mi je enkrat pobegnila. Pozabila je, kje je in kdo sem. Poleg zdravil za boleč hrbet dobiva konopljine kapljice, ki naj bi ji pomagale ne le lajšati bolečine, ampak naj bi blagodejno vplivale na možgane. Veterinarka mi je svetovala celo antidepresive, ker naj bi jo umirili. Še vedno pa zelo dobro spi.«

Elli poudarja, da se sicer učimo od psov vseh starosti: kako na primer sprejeti, česar ne moreš spremeniti. Psi se nikoli ne sprašujejo, zakaj ravno jaz, zakaj se mi dogajajo krivice. Kar naprej se pritožujemo, da nas kaj boli. Življenje nam je nekako v napoto. Psi pa vedno živijo za ta trenutek ne glede na vse. »Lekcij, ki ti jih da pes, ti ne da nobena šola. In ta lekcija je zastonj. Modrost psov se torej ne začne s starostjo, ampak z druženjem, vzajemnim učenjem. Bodite veliko s psi, ohranite pse naravne, nikakor jih ne zapirajte v pesjak ali pripenjajte na verige. Pes je družabna žival. In, da, naj spi z vami, če vam je to všeč. S to izjavo na eni od nemških televizij sem si sicer nakopala kar nekaj težav, a še vedno to trdim.«

Oskrba starega psa seveda veliko stane. V Nemčiji po Ellijinih besedah znaša okoli 17.000 evrov. »Ljubezen nas včasih res veliko stane. In dejstvo je, da za psa prej poskrbiš kot zase,« doda. Marsikdo si tega ne more privoščiti, »a v Nemčiji imamo k sreči veterinarske prostovoljce, ki pomagajo tistim, ki storitev ne morejo plačati. Nekateri celo prodajo avto, samo da je pes srečen.« Življenjska doba psov se danes daljša, na voljo je vse več različnih zdravljenj. Želimo si, da bi za vedno ostali z nami. Na vprašanje, ali ga s kemoterapijami in drugimi invazivnimi posegi le mučimo, nima odgovora. Prav tako ne na to, kdaj je dovolj, kdaj napoči čas, ko se moramo posloviti od svojega psa: »Vedno je prezgodaj ali prepozno. Na slovo nisi nikoli pripravljen. Posloviš se od nekoga, ki si ga imel rad. To je zelo osebna odločitev, s katero bomo morali živeti. Vedimo pa, da nam psi vedno odpustijo. Zato odpustimo tudi sebi. Nekaj pa vem kot pribito: bodite s psom do konca. To mu dolgujete. Ne recite, da vam je prehudo. Saj vendar ne gre za vas, ampak za psa. Poleg tega se od njih nikoli zares ne posloviš. Nikoli ne pozabiš bolečine, je pa ta – tako kot žalovanje – po mojem mnenju odvisna od tega, kako ga izgubiš, kako se posloviš od njega. Lady je na primer umrla doma v mojem naročju.«

Mark Twain je nekoč dejal: »Več ko sem z ljudmi, raje imam svojega psa.« Po svoje se Ellie z njim strinja: »Če imaš rad živali, še ni nujno, da moraš imeti rad tudi ljudi. Je pa to zame vse preveč ekstremno, saj smo vendar vsi živa bitja. Ne morem reči: rada imam pse, ljudi pa sovražim. Nekateri to morda lahko rečejo, jaz pa ne. A zagotovo imam določene ljudi manj rada kot pse.« 

Volkovi spoštujejo starost

Primerjava volkov in psov je seveda vprašanje, ki se mu Elli ne more izogniti, a se kar malo namuzne ob njem: »No, imajo iste prednike in so družinsko usmerjeni. Pes je žival v krdelu in pripada nam. Psi nikoli ne odrastejo, skozi tisočletja smo jih vzgojili, da se prilagajajo našemu življenjskemu slogu. Z volkom v hiši pa ne bi mogli živeti, ker so pač divji.«

Kar pa še ne pomeni, da se od njih ne moremo marsičesa naučiti. Tako med drugim o modrosti volkov predava menedžerjem in jih med opazovanjem tropa uči, kako postati boljši: »Menedžerji se od volkov lahko naučijo na primer ceniti in spoštovati starejše. Opazila sem, da na začetku menijo, da morajo biti samo mladi šefi, zdaj pa vse več menedžerjev vključuje starejše ljudi v vodstveno strukturo, ker imajo ti izkušnje, dajejo dobre nasvete. Mladi so tam, da gredo stvari naprej, to drži, starejši pa zaradi drugačnih razlogov, zato je to dobra kombinacija. Potrebna je neprestana komunikacija, kakršno imajo volkovi. Ne moreš reči: jaz sem šef, jaz odločam. Volčje krdelo sestavlja vsa družina in vsi volkovi skrbijo za dobrobit krdela. Ljudje bi se morali prav tako obnašati – vsi smo del krdela. Volkovi so neverjetno družinski, skrbijo za ranljive, radi imajo starejše, otroke, igrajo se z njimi. In podobno kot sloni in bizoni žalujejo za umrlimi. A čez čas gredo naprej.«

Volkov se nikoli ni bala. Po naravi so plašni »in veliko bolj se oni bojijo mene kot jaz njih. Samo v gozd greš in jih dolgo časa opazuješ, tako jih spoznaš.« Ni pa že od otroštva vedela, da jim bo posvetila tolikšen del življenja. Mala Elli je bila malce poseben otrok. Spominja se, da celo tistih običajnih pravljic ni marala, bolj so ji bile všeč zgodbe o otrocih, ki so drugačni, ki se ne prilagajajo, kot na primer Pika Nogavička. Ko je odrasla, je bila najprej pet let stevardesa Lufthanse. Ko je videla ves svet, se je odločila, da bo počela nekaj drugega, »za možgane«. Doštudirala je pravo in bila tri leta odvetnica. A delo jo je spravljalo v slabo voljo in ugotovila je, da ga preprosto noče več opravljati. Zato se je končno odločila, da bo začela delati z volkovi. Brez izkušenj se je prijavila na neko odpravo in bila presenečena, da to sploh ni bil problem. »Nič hudega, so ji rekli, saj kandidatov ne bomo izbrali mi, ampak volkovi.« Tako se je brez strahu podala v ogrado, od prvega volka dobila poljub in – njena usoda je bila zapečatena.

Ne razume, kako lahko naša vlada mimo direktiv Evropske unije dovoljuje pobijanje volkov. »To je res noro. Volkovi z nami vendar živijo že tisoče let! Vaša in druge države vzhodne Evrope so bile med prvimi, ki so stoletja uporabljale pse za čuvanje živine. Nihče ni vpil, da volkovi pobijajo ovce, ker je delovalo.«

A Elli ponuja rešitev, ne le kritike: »Električne ograde. V Nemčiji jih vlada celo financira, čeprav je res, da jih mnogi kmetje zavračajo, češ da jih niso vajeni. In seveda psi čuvaji: volk ne bo šel tja, kjer je lajež, ker noče biti ranjen.«

Morda je eden izmed razlogov, da so na tako slabem glasu, ker so v pravljicah pogosto zlikovci, pa tudi Disneyjevi filmi jim niso naklonjeni. »To je stvar kulture, zgodovinskega odnosa,« meni. »Volkovi so podli samo v evropskih pravljicah, ne pa na primer pri ameriških ali skandinavskih staroselcih. Tam so dobri. Ljudje, ki so živeli bližje naravi, so imeli vedno lep odnos do volka. Trudili so se za pravo sožitje.« A postaja bolje, morda tudi zahvaljujoč Elli: »Pogosto predavam otrokom, že tistim v vrtcu. Otroci imajo volkove zelo radi. Vesela sem, ko mi starši povedo, da jim rečejo: Ne beri mi več te bedne Rdeče kapice, ker to, kar piše tam, ni res.«

Irena Pirman


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media