Kdo je odgovoren za dolgotrajno oskrbo?

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

maj '20

STARANJE V SLOVENIJI

Kdo ima v sodobnem sistemu integrirane dolgotrajne oskrbe javno odgovornost za humano, finančno in kadrovsko vzdržno oskrbo ljudi, ki so pri osnovnih vsakdanjih opravilih odvisni od pomoči drugih: država ali krajevna skupnost? Obe. To je jasen odgovor evropskih držav in njihovih uspešnih sistemov, ki so jih vpeljale na prelomu stoletja. Toda vloge ene in druge morajo biti prav razdeljene.

Komplementarna razdelitev nalog med državo in občino je eden izmed pogojev za delovanje sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe. Glede tega imamo v Sloveniji hud nered. Država na primer centralno upravlja domove za stare ljudi, kar je temeljna naloga krajevne skupnosti – enako kot vrtec, osnovna šola in osnovno zdravstvo. Slovenska vlada in državna politika pa nista še prevzeli nobene od svojih petih nalog v sodobnem sistemu integrirane dolgotrajne oskrbe. Prihodnji slovenski zakon o dolgotrajni oskrbi bo lahko sprejet na sodobni evropski ravni le, če bomo občani, politika in uprava poznali tudi komplementarno povezane naloge države in lokalne skupnosti.

Dolgotrajna oskrba je ena izmed osnovnih potreb; z njo se dnevno srečuje nad deset odstotkov občanov, torej v poprečju na deset let vsakdo. Ta življenjska naloga je po svoji naravi podobna otroškemu varstvu, osnovnemu šolstvu, osnovnemu zdravstvu in komunali: nobene od teh nalog danes ne more opraviti ne posameznik ne družina. Prav tako jih ni mogoče opravljati centralno iz velikih središč; iz njih se vodi specializirano bolnišnično zdravljenje, visoko šolanje ali davčni sistem. Otroško varstvo, osnovno šolstvo, osnovno zdravstvo, dolgotrajna oskrba, cestna in druga infrastruktura, zbiranje in odvoz odpadkov in podobne naloge za osnovno kakovost življenja v kraju so temeljne naloge lokalne skupnosti – občine ali mesta, medtem ko je organizacija teh sistemov temeljna naloga države.

Kako so naloge razdeljene? 

Občina ali mesto organizira krajevno mrežo sodobnih programov za dolgotrajno oskrbo za svoje območje. To mrežo stke iz tolikšnega števila in take vrste oskrbovalnih programov, da odgovarja potrebam in zmožnostim vseh občanov. Nikakor to nista samo dva programa: krajevni dom za starejše ljudi in pomoč na domu. V lokalni skupnosti evropskih držav deluje danes med deset in dvajset oskrbovalnih programov – v prejšnji številki smo jih opisali osemnajst. To, da ima v Sloveniji država centralistično dominacijo nad organiziranjem in vodenjem domov za starejše ljudi, je velik nesmisel in usodna zavora, ki veča zaostanek naše dolgotrajne oskrbe za evropskimi sosedi. Otroške vrtce pa imamo zelo dobro urejene na krajevni ravni!

Država ima na področju sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe pet neodtujljivih nalog, ki jih ne more nihče opraviti namesto nje.

  1. Vzpostavitev celovitega sodobnega nacionalnega sistema humane dolgotrajne oskrbe. To področje je v EU prepuščeno posameznim državam.
  2. Zakonodajno urejeno vzdržno in za vsakega državljana enakopravno dostopno sofinanciranje oskrbovanja.
  3. Določitev minimalnih kriterijev kakovosti oskrbovanja ter meril za posamezne oskrbovalne programe.
  4. Kontrola nad izvajanjem minimalne kakovosti oskrbe; kontrola mora biti državna, nevtralna z vidika izvajalcev, uporabnikov in finančnih virov, imeti mora avtoriteto (pri nas je morda tak primer računsko sodišče).
  5. Razvoj dolgotrajne oskrbe kot organiziranega sistema v skupnosti, razvoj spoznanj, ki so pomembna za to področje, ter razvoj oskrbovalnih programov in metod. Tiste evropske države, ki najbolj napredujejo na področju dolgotrajne oskrbe, sistematično spodbujajo snovanje in preizkušanje novih programov in metod tako, da (so)financirajo pilotne modele po različnih krajih države in v različnih skupnostih.

Teh pet centralnih nalog so si sodobne evropske države zadale s sprejemom zakona o dolgotrajni oskrbi; v njej so uzakonile naloge lokalne skupnosti ter ji zagotovile finančne in organizacijske možnosti za kakovostno organiziranje krajevne oskrbovalne mreže. Slovensko vlado ta korak še čaka. Izkušnja zadnjega četrt stoletja v Evropi je pokazala, da se sistem dolgotrajne oskrbe tem bolje razvija, čim bolje država prepozna in opravi svojih pet nalog ter čim bolj omogoči krajevnim skupnostim, da opravljajo to svojo nalogo za lastne občane.

 Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media