Odprt arhiv za vse obiskovalce

Cesarska potegavščina in ogrožena gizdalinka

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | maj '20

V naravi naletimo na spremenljive barvne odtenke cvetov in tudi pri potomcih iz domačega semena moramo računati na odstopanja od matičnih rastlin.

Naslov za ljubitelje rastlinskega sveta ni uganka, za druge pa naj velja takojšnje pojasnilo. Vse nadaljnje besedovanje je namenjeno v Sloveniji zavarovani gizdavi logarici ter njeni sorodnici, znani kot cesarski tulipan – v resnici pa ni tulipanu niti podoben in še manj soroden. Iz prakse in lastnih izkušenj bo tu za mnoge najbrž tudi uporaben nasvet.

Gizdava ali močvirska logarica je najpogostejše ime pri nas redke in ogrožene čebulnice s strokovnim imenom Fritillaria meleagris. Pri nas raste na Barju, in lepo prosim, pustite jo, da tam v miru raste! Trgovine jeseni za vrtno rabo ponujajo njene čebulice iz gojenih sestojev, ki ne posegajo v naravne rastlinske združbe. Pravijo ji tudi močvirski tulipan, logarica, lugovski cvet, kockarica, pirhki in podobno. Med Nemci je znana kot Kiebitzei (tako marogasta naj bi bila jajca pribe, ptiča močvirskega okolja) ali kot Schachbrettblume po kvadratkastem vzorcu šahovnice. Na Hrvaškem je močvirski tulipan znan pod imenom kockavica, cvetni vzorec pa povezujejo z njihovim nacionalnim simbolom – rdeče-belo šahovnico.

Cesarski tulipan (Fritillaria imperialis) ima verjetno pridevnik cesarski zaradi krone zelenih lističev, s katero se končuje cvetno steblo.

Rastlinski vrstni pridevnik je enak pridevniku, s katerim se predstavlja pegatka (Numida meleagris), nekoliko manj znana vrsta perjadi. Ob bolj ali manj jasnih kvadratkih na cvetnih listih lahko takoj pomislimo tudi na trirazsežnostno nadgradnjo v kocko. Prav zaradi te vidne povezave je nastalo rastlinsko rodovno ime, saj so nekdaj skodelici za kockanje v latinščini rekli fritillus. Najpogostejši so temnejši cvetni odtenki, pri redkejših belocvetnih osebkih je vzorec manj izrazit.

Ogrožena rastišča

Gizdavi logarici v naravi najbolj ustrezajo močvirni travniki, ki so idealni za njeno ohranjanje, razmnoževanje in širjenje. Takšno okolje je z vsemi značilnostmi zelo izrazito na Ljubljanskem barju, a logarica posamično naseljuje tudi manjša območja po porečjih Pesnice, Polskave in Ledave. Močvirski tulipani rastejo tudi še ponekod zunaj naših meja, a vedno le na zelo vlažnih rastiščih, največkrat v močvirnih predelih od zahodne Evrope do Kavkaza. Ta rastlinska vrsta je pri nas res lahko ogrožena zaradi trganja in izkopavanja, še huje pa se ji godi zaradi izsuševanja in obdelovanja mokrotnih zemljišč. Gorska logarica (Fritillaria orientalis, syn. montana) s temnejšimi cvetovi je bližnja sorodnica omenjene ljubiteljice mokrišč ter se še tu in tam najde po kraških košenicah Slavnika in Vremščice ter v Istri. Obe omenjeni vrsti sta z zakonom zavarovani že vrsto let, zato lahko samo še potrkamo na vest tistih, ki logarice hodijo občudovat v naravo. Členi imajo res po dvoje lukenj, a so za to, da jih spoštujemo!

Vrtna kimavka

Fotografija gizdave logarice (Fritillaria meleagris) lepo pokaže značilne kvadratkaste vzorce na cvetnih listih.

Močvirnim logaricam je na vrtu najbolj všeč obrobje tolmuna, kjer se morda že bohotijo kalužnice z enojnimi ali polnjenimi cvetovi. Tja oblikovno in delno tudi po svojih potrebah spadajo še sibirske in japonske perunike. Gizdava logarica pri meni na vrtu zraste dobrih 20 ali 30 cm visoko, a cvetovi so vedno kot zvončki povešeni navzdol. Na enem steblu je včasih en sam cvet, drugič po dva. Več kot tri jih nisem nikoli naštel. Naj povem, kako sem čisto pošteno prišel do njih. Čebulice so v prodaji jeseni skupaj s čebulami tulipanov in drugih spomladi cvetočih čebulnic. V vrečkah jih ponujajo kot mešanico in iz takšne vrečke sem neke jeseni stresel za slab ducat drobnih in oguljenih čebulic ter jih posadil na tisto gredico, za katero sem menil, da bo najbolj vlažna, saj ne premorem česa bolj močvirnega. Iz tega je po nekaj letih nastala razrasla skupina, v katero ne drezam. V času cvetenja se veselim belih in zamolklo rožnatih cvetov s kockastimi vzorci, ki niso vedno natančno geometrijsko izrisani. Tudi v naravi cvetje nima enotne osnovne barve, kjer v populacijah prepoznamo bele, temno rdeče, svetlo rožnate, rdečkasto vijoličaste in rjavkasto-škrlatne osebke. To je naravna pestrost, spremenljivost potomstva, zraslega iz raztrošenih semen. Seveda se tudi čebulice debelijo in delijo, če jim je rastišče všeč. Čebule imajo le po dve ali tri dobro prepoznavne omesenele luske, ki so brez plutastega varovala, kot ga poznamo pri tulipanih in narcisah. Zato se lahko izkopane čebule hitro izsušijo. Na to moramo biti pri morebitnem razsajanju pozorni. Če jih že izkopljemo in smo jih prisiljeni nekaj časa hraniti, jih damo v šoto ali pesek. Čebule logaric vedno sadimo precej globoko, nad njimi naj bo prsti za tri- do štirikratno debelino čebule. To je nekoliko več, kot velja za druge čebulnice. Pomladno izkopavanje in presajanje odsvetujem, ker je to za rastline zelo moteče. Na vrtu se njihova rast končuje enkrat junija in šele takrat je čas za presajanje. Naj za spodbudo nenehno eksperimentirajočih vrtičkarjev povem, da se zelo dobro obnese

Rumenocvetna oblika cesarskega tulipana je redkejša kot tista z oranžnimi cvetovi.

razmnoževanje s semenom, vendar traja nekaj let, preden se čebulice dovolj okrepijo za cvetenje. Ko logarica odcveti, se stebla izravnajo in na njih dozorevajo tripredalaste semenske glavice. Seme moramo sejati takoj, ko dozori, najbolje v lonček, kar ostane na prostem vso zimo. Spomladi vznikle rastlinice naj ostanejo v lončkih vsaj do svoje prve jeseni.

Postavno sorodstvo

Prav nič pritlikavi niso cesarski tulipani, ki pri nas po vrtovih kot različek z oranžnimi cvetovi niso redkost. Tudi to je sorodstvo gizdave logarice, ki pa kljub svojemu imenu ni nikakršen tulipan. Če bi njegove krožno razporejene viseče cvetove pod vršnim čopkom zelenih lističev potrgali in vsakega posebej postavili pokonci, bi vsak cvetek resnično spominjal na tulipanov cvet. Očitno od tod izvira slovensko ime. To je cesarski tulipan (Fritillaria imperialis), ki se v pomladnem cvetenju kot kakšen postaven monarh šopiri z nekakšno zeleno kronico nad skupino visečih cvetov. Cvetje je oranžno ali rumeno. Oskrba je preprosta: debele in gole luskaste čebule sadimo jeseni v peščeno prst, saj izvirajo iz drugačnega okolja kot močvirski tulipan.

V naravi je vrsta razširjena po prostranstvih divjega Kurdistana in tam okoli. Cesarski tulipan je že od 16. stoletja naprej ena najbolj znanih vrtnih rastlin po mnogih evropskih vrtovih. Ker izvira iz suhih puščavskih predelov, potrebuje odcedno rastišče. Delitev razraslih čebul je mogoča, a te se le počasi množijo. Med vrtičkarji velja, da močan vonj velikih čebul odganja voluharja. Naj verjame, kdor hoče, gotovo pa bo voluhar ob cesarskem tulipanu posajene tulipane precej zanesljivo pospravil in se smrdečih grižljajev ne bo pritaknil. V resnici so vrste vsega rodu logaric vsaj za ljudi strupene zaradi več alkaloidov, ki pa nič ne škodujejo izredno požrešnim ličinkam lilijevega hroščka. Plašljive rdeče hroščke je zato najbolje sproti pokončati, brž ko jih opazimo na listih. V bližnje sorodstvo spada perzijska logarica (Fritillaria persica), ki ima precej manj vpadljivo cvetje. Na steblu so vretenčasto razporejeni navzdol viseči cvetovi v temnem vijoličasto sivkastem škrlatu. Ta vrsta zahteva izrazito prepustno vrtno prst.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media