Odprt arhiv za vse obiskovalce

Molnik, bogat z zgodbami in potmi

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | maj '20

Vandramo po Sloveniji

Partizanski spomenik pod vrhom

Ta izlet je opisan v času, ko je eden izmed tristo tisoč Ljubljančanov zaradi virusne nadloge izoliran za mejami svoje mestne občine, je pa človek, ki rad zahaja v naravo, še posebno na kakšen hrib. Ljubljana, imaš za svojim plotom razen Gradu, Golovca in Šišenskega ter Šentviškega hriba še kakšen kucelj za planinskega neučakanca?

 Seveda, na njenem vzhodu, kjer se meja kar globoko pomakne v Posavsko hribovje, so tu prelepi razgledni izletniški cilji, kar poglejte na mestni zemljevid: Debenji vrh (530 m), Janče (792 m), Javorski vrh (641 m), Molnik (582 m) … Vse je kar izdatno za hojo, ampak do podnožij dostopno z avtomobilom, vse zaleže za vsaj poldnevni izlet. Piscu teh vrstic je najljubši Molnik. Nanj se razmeroma udobno pride s severne strani iz vasi Šentpavel (394 m), v katero se zavije iz Podlipoglava. Prav tako primerni sta poti iz vasi Pleše (434 m) prek Škofljice ali vasi Orle (457 m). S Pleš je pot dolga pol ure, z Orl slabo uro. Iz Ljubljane je prek Golovca in Orl na Molnik 2,5 ure hoda.

Na vrhu Molnika

Po zračni črti je z Ljubljanskega gradu na Molnik bližje kakor na tako slavne izletniške cilje, kot so Katarina, Šmarna gora ali celo Rašica; komaj 5,5 kilometra. Gosto pokrit z mirom listnatega gozda ponuja prestolnici ta hrib na vzhodnem robu Ljubljanske kotline nenavadno blagodat, ki je večina večjih evropskih mest nima: popolno, le malo dotaknjeno delavnico narave, pravi tuskulum za izmučene mestne duše, ki je ob tem še hitro dostopen in lahko prehoden.

Molnik je gosto preprežen s kolovozi, ki so zaradi odnašanja vode globoko vdrti v mehke karbonske kamnine in ubirajo najrazličnejše smeri. Tako vzbujajo vtis, da je veliko rodov imelo na Molniku različne cilje; kar ni daleč od resnice. Glavni dostopi na vrh so vendarle vidno uhojeni – a tudi zvoženi, pa ne od kmečkih vozil, pač pa bolj od gorskih kolesarjev in motokrosistov – in označeni z markacijami, tudi iz Šentpavla, ki je najkrajši med dostopi. Njegova smer je premočrtna, ne zapusti grebena in pripelje čisto pod vršno izravnavo, k obema vrhovoma molniške vzpetine. Šentpavel, čeprav položen v strmino, je po videzu že mestna vas; vtis starih časov vzbuja cerkvica s pokopališčem in nizkim obzidjem. Sveti Pavel ima nenavaden ploščat zvonik, poslikan s prijetnimi barvami in ornamenti. Nad vhodnimi vrati je letnica njegove izgradnje: 1305.

Ostanki starodavnega selišča 

Ta častitljiva letnica je prava mladenka ob datumih, ki so jih za kulture, da ne rečemo civilizacije, naseljene na Molniku, določili arheologi. Najdbe na gradišču kažejo, da so bili na njem ljudje naseljeni od 8. stoletja pred našim štetjem vse do zgodnjega srednjega veka, ko so si na temeljih prazgodovinske naselbine antični ubežniki, verjetno iz Emone, zgradili zatočišče. Še pozneje naj bi bil v bližini zgrajen grad, o katerem danes ni sledu. Verjetno je propadel leta 1511, ko je rušilni potres uničil večino gradov na tedanjem Kranjskem.

Ko se danes pešpotnik, ravno prijetno razgiban, napojen z vonjavami in svetlim mirom, z rumeno zelenino pomladnega pretežno bukovega gozda, približa vrhovoma Molnika, opazi, da je vršina opasana s terasami, z nekakšnimi debelimi zemeljskimi gubami, ki se krog in krog zapirajo kot prstani. To so vidni ostanki obzidij, ki jih sekajo poti. Pohodniku, ki je vajen takih umetnih tvorb s številnih dolenjskih hribov in gradišč, se hitro posveti, da je prišel na ostanke utrjenega selišča iz prazgodovine, najverjetneje iz halštatskega obdobja, starejše železne dobe, ko je Dolenjsko poseljevalo bogato, bojevito in vitalno ljudstvo neznanega imena, izvora in usode. Molnik, razgleden, dominanten hrib nad ljubljanskimi vrati, strateško tako pomembnimi skozi vso znano zgodovino, je bil sedež plemenskih glavarjev, morda tudi duhovno središče rodovne skupnosti. V latenskem obdobju, torej v mlajši železni dobi, bi tu utegnili živeti Kelti, prvo ljudstvo, ki je združilo Evropo.

Kup vej, spomenik zločinu

Hvala bogu, arheologi tega hriba še zdaleč niso vsega prekopali, molniške gomile skrivajo še marsikatero zgodovinsko odkritje, če že ne razodetja. Na neprepustne peščenjake in njihove preperine je gozd v tisoč letih naložil debelo humusno odejo, v njej pa se je narava razživela z bohotnim rastlinstvom, zlasti borovničevjem in gobami. Kdo ne bi v tej živi samoti ustavil koraka? Pomislil, ali nisem tudi sam naravno bitje?

Še eno ganljivo zanimivost, kar skrivnost, lahko srečate na južni strani hriba (ki spada že pod občino Škofljica; če vas torej s »kam pa kam« zaloti kakšen občinski redar z Orl, mu, prosim, nikar ne povejte, da ste pri meni izvedeli za to skrivnost). Ob širokem gozdnem kolovozu, ki se dviga nad kamnolomom pri Rojah nad Orlami, boste naleteli na nenavaden kup suhih vej, kot da je pripravljen za kres. Kakšen domačin vam bo povedal, da ta kup stoji morda že dvesto let, nemara še iz časa Ilirskih provinc, ko je bil tu oropan in umorjen neki kmečki gospodar. Ob vračanju s sejma so ga bili napadli razbojniki. Odtlej v njegov spomin stoji isti kup vej, visok kot človeška postava, ki pa vendarle nikoli ni isti, saj ga venomer obnavljajo. Še zdaj ljudje nanj odmetavajo veje. Tako mineva in traja zanimiv spomenik slovenskega ljudskega prava, v katerem bije zatišno srce naravnega človeškega obsojanja zla in zločina.

 Besedilo in fotografije: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media