Postiljon in poštni rog

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '20

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Muzej pošte in telekomunikacij ima prostore v Polhograjski graščini.

Postiljoni so bili poštni uslužbenci, ki so prevažali poštne pošiljke in so se na Slovenskem pojavili z uvedbo jezdne pošte v 17. stoletju. Na poštnih postajah so skrbeli za konje in poštne vozove. Nosili so službene uniforme in pri svojem delu uporabljali poštne rogove. Z njimi so pred prihodom na poštno postajo naznanjali pomembnost vožnje, da so bili uradni postopki čim hitreje opravljeni.

S posebnim poštnim signalom so tako postiljoni naznanili, da se morajo vsa vozila umakniti s ceste ali pa da morajo na poštni postaji pripraviti ustrezno število konj za menjavo. Medeninast poštni rog z okrasnim trakom, ki je na ogled v Muzeju pošte in telekomunikacij, je bil dolga leta v lasti družine Tomšič, ki je imela v zakupu pošto v Polhovem Gradcu.

Stalna zbirka Zgodovina pošte

V sredini 19. stoletja se je poštna dejavnost močno povečala in poštna uprava je izvedla korenito reformo poštne službe. Uvedene so bile številne novosti, kot so poštna znamka, denarne nakaznice, dopisnice, razglednice idr. Naraščalo je število poštnih uradov. V večjih mestih so bili poštni uradi državni, v njih so službovali državni uslužbenci, v manjših krajih pa so prevladovali pogodbeni poštni uradi, ki jih je država dajala v zakup. Zakupniki so dobivali letno plačo, ki je bila odvisna od dohodka na posameznih poštah, in letno povprečnino za kritje stroškov. Ustanovitev poštnega urada je v tistem času predstavljala pomemben prispevek pri razvoju vsakega kraja.

Za pridobitev poštnega urada v Polhovem Gradcu so si prizadevali številni ugledni krajani, med njimi župan Janez Tomšič, ki je leta 1869 prevzel vodenje pogodbene pošte. Za prevoz v Ljubljano in nazaj si je kupil kobilico in poštni voz. Ker je bilo pošiljk tako malo, poslovanje in z njim dobiček pa je bilo odvisno od količine, je večkrat kar sam napisal pismo, da je šla pošta vsaj z enim pismom na pot. Po njegovi smrti je poštni urad nekaj časa vodila njegova žena in kasneje hči. Ob nenapovedanem pregledu delovanja pošte leta 1891 je višji poštni komisar s poštne direkcije v Trstu ugotovil, da je pošta v Polhovem Gradcu zelo majhna in da poslovanje ni zadovoljivo urejeno. Odredil je, da lahko poštni voz v Ljubljano potuje samo še štirikrat na teden.

Po mamini smrti se je v Polhov Gradec vrnil Janezov sin France in sam prevzel poštni urad. Povprečnina, ki so jo pogodbeni poštarji prejemali od države za materialne stroške in dostavo pošte, je bila običajno precej manjša od dejanskih stroškov. Ker je bila odvisna od števila odjemalcev, si je France Tomšič ves čas prizadeval za nove stranke. »Na vse strani sem delal, da bi pošto povzdignil. Ko se je ustanovila mlekarna, sem sam delal zaboje za odpošiljanje masla ter pridobil nekaj odjemalcev,« je zapisal.

Zadnji poštni voz s postiljonom je to peljal v Ljubljano konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ko je v Polhov Gradec pripeljal prvi avtobus, je pošta začela potovati z redno avtobusno linijo. Takrat je postiljon še zadnjič uporabil poštni rog, ki je danes del zbirke Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhograjski graščini.

Muzej pošte in telekomunikacij

Polhov Gradec 61, 1355 Polhov Gradec

tel. št.: 01 364 00 83

muzejpt@tms.si

www.tms.si

Ajda Kozjek, fotografiji: Blaž Zupančič


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media