Pri dolgotrajni oskrbi šteje človeški odnos

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

jun. '20

STARANJE V SLOVENIJI

Pomoč človeku, ki ne more sam opravljati vsakdanjih opravil, stoji na dveh nogah: ena je storitev, da je opravilo narejeno, druga je človeški odnos med oskrbovalcem in oskrbovancem. Nekatere oskrbovalne potrebe so na videz brezosebne, na primer postiljanje, druge povsem osebne, na primer pogovor o počutju oskrbovanca. V prihodnje bodo roboti prevzeli marsikatero težko oskrbovalno storitev, ne bodo pa imeli človeškega odnosa z oskrbovancem. Ali je pri oskrbovanju človeka res potreben tudi človeški odnos?

Recimo, da imamo na voljo robota, ki bolje, hitreje in ceneje preobleče posteljo ali umije onemoglo mater, kot to naredi njen invalidsko upokojeni sin ali poklicna oskrbovalka. Kolikor naredi robot potrebno delo bolje, hitreje in ceneje, ima pri tej storitvi prednost pred človeškim delom. Še posebej, če je delo izčrpavajoče, stresno in nevarno zdravju ali če ni ljudi, da bi ga opravili, je pa nujno za preživetje. Vendar pa – ko primerjamo delo robota in človeka pri oskrbovanju onemogle matere, se v nas nekaj upira temu.

Do zdaj še nisem srečal nikogar, ki bi se pohvalil, da imajo doma ali v domu za stare ljudi robota za umivanje oskrbovancev. So pa oskrbovalni roboti že zelo dodelani in jutri nam bodo enako na voljo za oskrbovalne storitve, kot so danes za druga težka dela. Jasno pa je, da med robotom, ki je programiran za preoblačenje postelje in umivanje oskrbovancev, in onemoglo materjo ne more biti človeškega odnosa; robot je stroj – orodje, ki lahko pomaga človeku delati, da preživi, se razvija in ima človeške odnose z ljudmi.

Odločilno vprašanje pri vsakem oskrbovanju je, kakšno mesto ima človeški odnos pri uspešno opravljeni storitvi. Oskrbovalne storitve, kot so umivanje, hranjenje, pomoč pri gibanju in podobno, opravlja v Sloveniji vsak dan nekaj tisoč poklicnih oskrbovalcev ter več kot dvesto tisoč družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev. Ko nepomični ženski preoblači posteljo sin ali poklicna oskrbovalka, se ta storitev ne more dogajati brezosebno, kot se dogaja, ko vulkanizer menja avtomobilske gume. Storitev, ki jo opravi človek človeku, se nujno dogaja v ozračju lepega ali grdega človeškega odnosa. Poskus, da bi človek človeku opravil neko storitev brez odnosa, je v resnici slab – »nečloveški« odnos, ki je za duševno zdravje obeh pogosto usodnejši kot prepir. Ko človek opravlja oskrbovalno storitev, je v njej sam po sebi tudi odnos. Ko jo bo opravil stroj, bo to gola storitev – da bo ta oskrba humana, bo nujen še vzporeden človeški odnos. Stroj nam z opravljanjem storitve prihrani čas in moči; ob njegovi uporabi bo ostalo več časa in moči za tisto oskrbovalno pomoč, pri kateri po naravi prevladuje človeški odnos.

Odnosna oskrba

To je odločilna razlika med storitvijo, ki jo človek opravi na stvareh, in podobno storitvijo, ki jo opravi človeku. Če jo spregledamo, zapademo tudi v nesmisel, da je med ljudmi mogoč odnos brez storitve. Ali ne slišimo, da ni časa za odnos pri oskrbi zaradi preobremenjenosti s storitvami, kot jih predpisujejo normativi in standardi? Preobremenjenost poklicnih in družinskih oskrbovalcev je nesporno dejstvo; to je pereča resnica. Z njo pa ni mogoče zasenčiti resnice, da sleherni odnos poteka po ustrezni storitvi – kakor teče električni tok po ustreznem prevodniku. Tudi najčistejši človeški odnos, recimo med zaljubljencema, poteka po storitvah – po njunih pogledih, besedah, objemih, poljubih.

Industrijska paradigma je v 20. stoletju prodrla tudi v oskrbovalne ustanove. Poklicne oskrbovalce je sistemizirala v »tekoči trak« in vsakemu normirala določeno oskrbovalno storitev. Ta paradigma se je izkazala za škodljivo institucionaliziranost. Prodrla pa je globoko v oskrbovalni sistem, pot je našla tudi v sisteme kakovosti. Toda še tako skrbno zapisovanje opravljenih storitev ne naredi oskrbe kakovostne, ampak se rado izrodi v zbiranje »dokazov«, da so storitve opravljene.

Ob vstopu v 21. stoletje je prevladalo spoznanje, da industrijska paradigma golih storitev ni ustrezna za sožitje med ljudmi, še najmanj za pomoč človeku, ki je odvisen od drugih. Danes se naglo razvija paradigma odnosne oskrbe in nege v integrirani dolgotrajni oskrbi. Pri tem prihaja do spodbudne izkušnje, da sta oskrbovalna storitev in lep človeški odnos sinergično komplementarna – čim bolj človeški je odnos med oskrbovalcem in oskrbovancem, tem uspešnejša je oskrbovalna storitev.

Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media