Lutke so njuno življenje

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '20

Mojstra lutkarstva Tine in Breda Varl

 Mojstra lutkarstva Breda Varl, oblikovalka lutk, scenografka, kostumografka, pedagoginja in nekdanja umetniška vodja Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), ter njen mož Tine Varl, režiser in direktor LGM, sta pred kratkim za svoje dolgoletno delo na umetniškem področju prejela Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Za njima je pet desetletij zakonskega in delovnega sobivanja. Podpisala sta pod več kot 100 lutkovnih predstav, čez 70 pa sta jih ustvarila z rojaki na avstrijskem Koroškem. V slovenskem prostoru ju je najbolj zaznamovala in gledalce očarala nanizanka Zverinice iz Rezije, ki jo je v 13 epizodah posnela slovenska televizija. Ob ljudskih zgodah in nezgodah je na humoren način približala manj znano, a dragoceno rezijansko kulturno dediščino.

Tine Varl je v začetku maja dopolnil 80 let. Svet lutkarstva ga je očaral že v otroštvu, ko je z babičino pomočjo začel izdelovati lutke, na domačem dvorišču pa prirejati predstave. Nanje je vabil s plakatom in celo pobiral vstopnino. Zgodbe, ki si jih je sam izmislil, je dopolnjeval z glasbo s starega družinskega gramofona. Po predstavi je denar otrokom vrnil, da so lahko predstavo znova gledali.

Že pri šestih letih je bil član mariborskega lutkovnega gledališča Angel Besednjak, pri sedmih letih je že vodil marioneto najmanjšega škrata v predstavi Sneguljčica; ker je bil še majhen, je moral stati na pručki, da mu je to uspelo. V mladosti je bil motor lutkovnega gledališča DPD Svoboda Pobrežje, igral je v lutkovnem gledališču KUD Jože Hermanko in kasneje aktivno deloval v KUD Kobanci Kamnica, ki ga je popeljal na dokaj zavidljiv umetniški nivo. Iz prvih dveh ljubiteljskih lutkovnih skupin je nastalo profesionalno Lutkovno gledališče Maribor. Tine Varl je bil leta 1974 med njegovimi ustanovitelji in tudi režiser, med leti od 1991 do 1998 pa njegov direktor in umetniški vodja. 

Breda je že v otroških letih rada risala in oblikovala. Spoznala sta se na mariborskem radiu, kjer sta sodelovala v mladinski radijski oddaji Mladi mladim. Ker je Tine vedel, kaj rada počne, in ker je študirala arhitekturo, jo je kar določil, da za njegovo predstavo zasnuje in izdela lutke. »Že ko sem oblikovala prve lutke, sem začutila, da je v njih skrito vse: oblika, funkcija, način gibanja in poslikava. Lutka me je povsem prevzela. Ko se začneš ukvarjati z lutkarstvom, se mu ne moreš več odreči.«

Napisala sta zgodovino LGM

Po zagonu Lutkovnega gledališča Maribor je Tine Varl pisal scenarije, režiral predstave, v devetdesetih letih preteklega stoletja pa postal še odličen direktor. Poskrbel je, da je gledališče postalo poklicna ustanova, kasneje javni zavod, in dvignil vsebine lutkovnega programa za otroke na zavidljivo raven. Breda pa je diplomirala na ljubljanski fakulteti za arhitekturo in študij 20 let kasneje nadgradila na Akademiji lepih umetnosti v Pragi na oddelku za alternativno in lutkovno gledališče, kjer je tudi magistrirala. Najprej je delala kot likovna urednica pri nekdanji Založbi Obzorja. Potem se je zaposlila v LGM kot oblikovalka lutk, zadnjih šest let pred upokojitvijo pa je bila direktorica in umetniška vodja, čeprav: »Nisem direktorski tip, vendar mi je bila gradnja novega lutkovnega gledališča, ki je Tinetu pred upokojitvijo ni uspelo izvesti, velik izziv in ga je bilo preprosto treba izpeljati do konca.« Povezana je z zanimivo zgodbo denacionalizacije v Mariboru. »Lastnikom so vrnili tudi nekdanji minoritski samostan ob reki Dravi, a lastniki niso vedeli, kaj bi umestili v ta precej propadajoči kompleks, in so ga podarili mestni občini. Prišlo je do ideje, da bi lahko bilo v njem lutkovno gledališče. Vesela sem bila, ker je imela samostanska stavba svojo zgodovino in predvsem svojo dušo,« je razmišljala Breda, ki je skupaj z Mestno občino Maribor in ministrstvom za kulturo gradnjo začela in pri njej aktivno sodelovala do upokojitve leta 2009. Gledališče je bilo umeščeno v nove, čudovite prostore ob koncu leta 2010.

Preplet gledališča in družine

Življenje s koronavirusom je marsikomu razkrilo, kako težko je dan za dnem bivati v družinskem krogu, onadva pa že več desetletij delata in živita skupaj. Ali je to prednost ali slabost? Pojasnila je tako: »S Tinetom se tako dobro poznava, da sem kot likovnica takoj uganila, kaj želi kot režiser imeti na odru. V najinem primeru je to vsekakor prednost; ko tako dolgo živiš z nekom skupaj, se zelo dobro poznaš, predvidevaš reakcije, včasih celo misli. Tako sva, če sploh, imela nestrinjanja ali nesoglasja le na kreativnem, ustvarjalnem področju, družina je delovala popolnoma v redu. Sicer ne bi dočakala toliko skupnih let – poleti jih bova uradno imela 50.«

Legendarne Zverinice iz Rezije

Delavnico za izdelovanje lutk je imela kar v domači kuhinji, ker je lahko preprosto lutko izdelala v dveh dneh. »Za marioneto in vso tehnologijo, ki jo ta zahteva, pa se lahko porabi tudi do dvesto ur.« Najraje izdeluje lutke iz lesa, čeprav rezbarjenje zahteva veliko časa. Rada oblikuje stiropor, »ker je mehkejši, lepo se da oblikovati, obrusiti, rezljati, pobarvati pa še obleče z blagom«. Vendar je za svoja otroka Tino in Matica le redko izdelala lutke. To popravlja pri treh vnukinjah; zaradi njih sta Tine in Breda ustanovila družinsko lutkovno gledališče Polžek, v katerem igra vsa družina: oba otroka, njuna partnerja in večletni lutkovni prijatelji. Predstave igrajo samo v predbožičnem času za sorodnike in družinske prijatelje in imajo celo do sedem ponovitev. »Za dušo,« kot pravita, »in za druženje, za katerega v današnjem norem svetu nimamo več časa.«

Še preden je Tine prevzel mesto direktorja LGM, je kot tajnik Zveze kulturnih društev skupaj z Zvezo prijateljev mladine Maribor in seveda Lutkovnim gledališčem Maribor ustanovil poletni festival za otroke. »Zakaj v poletnih mesecih, ko so otroci doma, sproščeni in brez večjih obveznosti, ne bi imeli vsaj delne kulturne vzgoje, sprostitve?« se je spraševal. Tako je Poletni lutkovni pristan ponujal pisano paleto sprva slovenskih lutkovnih uprizoritev – tako profesionalnih kot ljubiteljskih, kaj kmalu pa v goste vabil tudi kakovostne tuje lutkovne predstave za otroke. »Odziv občinstva je bil neverjeten: vedno polna prizorišča in navdušeni gledalci,« ponosno pove. »Posebnost festivala je po začetnem zagonu postalo gostovanje predstav po manjših okoliških krajih, tako da je lutkovna umetnost, lutkovna igrarija, dosegla tudi otroke v bolj oddaljenih okoljih.« Festival živi še danes in je zagotovo najstarejši poletni festival za otroke v tem koncu.

Prenos znanja tudi prek meja

Če je Breda predavala prihodnjim vzgojiteljicam, učiteljem in likovnim pedagogom, je Tine Varl v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predsedoval odboru za lutkarstvo pri nekdanji Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, sedanjemu Javnemu skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, kjer je bilo v sedemdesetih letih 20. stoletja registriranih 600 lutkovnih skupin. Poskrbel je za kakovostno rast lutkovnega podmladka, jim pomagal pri strokovno-umetniškem izpopolnjevanju in preprosto širil ljubezen do lutkovnega ustvarjanja po Sloveniji in zamejstvu.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta v okviru triletnega gledališkega izobraževanja za pedagoške delavce in ljubitelje posredovala lutkarska znanja v vseh zveznih avstrijskih deželah. Od leta 1991 pa redno soustvarjala poletne delavnice za otroke na Tednu mladih umetnikov na Rebrci pri Železni Kapli v organizaciji Krščanske kulturne zveze. Ob 20. obletnici ustvarjalnih tednov je zveza skupaj z Mohorjevo družbo izdala knjigo Brede Varl Igrajmo se z lutkami. Za delo in dosežke v Avstriji sta prejela številne nagrade, med drugim Janežičevo in Tischlerjevo, avstrijski predsednik jima je podelil častni zlati znak za zasluge Republike Avstrije. Rojaki onstran meje so Tinetu nadeli ime »oče koroškega lutkarstva«.

Številne nagrade in priznanja sta prejela tudi v Sloveniji. Naj naštejem le najpomembnejše: leta 2010 sta ob otvoritvi novega LGM v Minoritih prejela pečat mesta Maribor, ob koncu istega leta še zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za življenjsko delo, jeseni 2019 sta prejela Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti, ki jo lutkarji v svoji stroki enačijo s Prešernovo nagrado.

Po zaslugi zakoncev Varl imamo Slovenci na obeh straneh meje veliko odličnih ustvarjalnih lutkarjev, predvsem pa veliko odličnega, tudi kritičnega občinstva. Oba pravita: »Odziv občinstva je v vsakem gledališkem dogodku izjemnega pomena. Je takojšnja, sprotna reakcija na pokazano, izrečeno na odru (gledališkem, opernem, lutkovnem …), je energija, ki jo igralska ekipa začuti in nanjo skozi igro seveda reagira. Brez občinstva ni gledališča, ne glede na to, kateri žanr se uprizarja, saj gre vedno za dialog, za komunikacijo med njima. Pri lutkah je ta odziv najmočnejši, saj otroci vedno reagirajo spontano, brez predsodkov, so preprosto pošteni in stvar sprejmejo ali pa ne. In to tudi jasno pokažejo ali povedo.«

Za prihodnost nimata velikih želja. »Le da bi preživela preostanek življenja čim bolj zdrava. Predvsem dokaj prijetno življenje želiva otrokoma, njunima partnerjema in seveda vnukinjam; da ne bi bilo preveč burnih časov, da bi skozi svoj ČAS potovali zmerno in počeli v življenju to, kar jim je dejansko dano. Nama je to uspelo. Lutke pa bodo, to veva in vedno znova zagotavljava, preživele nas in vse čase v prihodnosti, saj so večne; so bile in bodo odraz trenutnega stanja, zrcalo ljudi in okolja ter celotnega sistema,« sta soglasna zakonca Varl.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media