Haloški žveglar

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '20

Jože Vidovič z svojimi žveglami

Žvegla je lesena prečna piščal, na katero so v preteklosti znali igrati skoraj vsi Haložani ob različnih priložnostih, predvsem pa so nanjo igrali fantje na paši. Gre za leseno struženo glasbilo v obliki cilindrične cevi, ki je na eni strni zaprto s čepom, na drugi strani pa je odprto. Strokovnjaki ga imenujejo diatonična prečna flavta.

Prve zapise z omembo žvegle najdemo že v daljnem petnajstem stoletju, in sicer v popotnem dnevniku Santonina od leta 1472 do leta 1479, ki omenja, da so že v tistih časih žveglači po večerih igrali na žvegle in vabili na ples. 

V Halozah je v 18. stoletju žvegle izdelovala družina Merc, nato jih je v Podlehniku dolga leta izdeloval kolar in glasbenik Izidor Cafuta. Zdaj pa jih v podlehniški občini izdeluje le Jože Vidovič iz Sedlaška. Ko je pred petnajstimi leti na radiu slišal, da žvegle nihče več ne zna izdelati, se je na hitro odločil, da se je bo lotil. Čeprav ni glasbenik in nanjo ne zna igrati, pa je zelo vesel, da iz njegovih žvegel nekateri glasbeniki izvabijo prav lepe melodije. Občasno jo komu tudi podari, predvsem pa rad pokaže, kako se izdela.

Iz slivovega lesa so najboljše

Jože se z izdelki iz lesa ljubiteljsko ukvarja že vse življenje. Žvegle izdeluje po predlogi, stari več kot 150 let, posodil pa mu jo je znanec. Izdeluje jih iz slivovega lesa in tudi hruškovega, javorjevega, češnjevega in tisovega. Najboljše žvegle so iz slivovega lesa, ker najlepše zvenijo, pravi. Les za izdelavo mora biti suh in v približno dveh urah lahko izdela žveglo. Jože najprej les nažaga na tolikšno dolžino, kolikor jo zahteva dolžina žvegle, ki jo bo izdelal. Ko je les dobro posušen, sledi natančno vrtanje vrtine po celotni dolžini žvegle. Šele nato se na stružnici loti zunanje obdelave. Obdelava na stružnici je precej zamudna, saj zahteva veliko mero potrpežljivosti, natančnosti in ročnih spretnosti. Nato sledi zadnja faza obdelave, ko navrta še ustnično luknjico in prstne luknjice ter v žveglo namesti čep. Ko je končana, jo Jože pred pretirano izsušitvijo zaščiti še z oljem. Tako žvegla dalj časa ohrani svoj značilni zvok.

Žvegel je devet vrst, razlikujejo se po dolžini. Najdaljša meri 65 cm in je sestavljena iz dveh delov. Najpogostejša žvegla je bila dvojka, dolga 36 cm, in takih Jože naredi največ. Če se na žveglo dolgo ne igra, jo je treba namočiti v vodo, svetuje, včasih pa so nanjo kar pljunili.

Povpraševanja po žvegli res ni veliko, vendar se Jože Vidovič trudi in obuja staro dediščino, ki bi brez njega gotovo izumrla. Za trud mu je turistično društvo podelilo priznanje za ohranjanje dediščine, želijo tudi, da bi žvegla postala spominek podlehniškega območja.  

Zdenka Golub


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media