Mileva Einstein v senci svojega moža

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '20

Mileva Marić Einstein

Vloga Mileve Einstein (1875–1948) dolgo časa ni bila izpostavljena, ali namerno, da se ne bi razblinil mit o Einsteinu, ali pa je bilo to morda le posledica njene skromnosti. Da je njen lik v zadnjih letih postal opazen, imata verjetno največ zaslug znanstvenik, pesnik in pisatelj Djordje Krstić ter Slavenka Drakulić, ki je njeno življenjsko zgodbo prelila v roman z naslovom Teorija žalosti. Ta naslov pomenljivo združuje dva vidika življenja te izjemne ženske, ki velja za eno izmed prvih teoretičnih fizičark na svetu, v zasebnem življenju pa je doživela veliko razočaranj in žalosti.

Rojena je bila leta 1875 kot Mileva Marić v Titlu v Vojvodini. Že zelo zgodaj je izkazala zanimanje in nadarjenost za fiziko in na gimnaziji v Zagrebu so ji izjemoma dovolili obiskovanje pouka fizike, kar je bilo sicer dovoljeno samo fantom. Šolanje je nadaljevala na Zvezni medicinski šoli v Bernu, nato je študirala matematiko in fiziko na Politehniki v Zürichu, nekaj časa pa tudi na Univerzi v Heidelbergu.

Njen življenjski cilj je ostal za vedno neuresničen, ko ji niti v drugem poskusu ni uspelo narediti diplomskega izpita. Takrat sta bila z Albertom Einsteinom že par. Druženje, povezano s študijem, strokovne debate in skupno reševanje nalog so sčasoma prerasli v oseben odnos. Mileva je bila noseča, Albert je sicer že diplomiral, a je bil brez zaposlitve. Kljub njegovi nesporni nadarjenosti je bil pri iskanju dela večkrat zavrnjen, ker je bil menda preveč svojeglav. Brez rednega zaslužka se jima je zdela poroka nemogoča, še posebej zato, ker so Albertovi starši Milevo zavračali. Zato se je vrnila domov sama, noseča, brez diplome in poročnega prstana. Rodila je hčer Lieserl, vendar njeno rojstvo niti smrt nista zapisana v uradnih listinah. Dokaz o njenem obstoju so zapisi v pismih med Milevo in Albertom, po letu 1903 pa je ne omenjata več. Mileva se je vrnila v Švico brez nje.

Leta 1902 je Albertu le uspelo dobiti službo in naslednje leto sta se poročila. Imela sta dva sinova. Živeli so v Zürichu, Bernu, Berlinu in Pragi. V prvih letih skupnega življenja je vladala med zakoncem Einstein vzajemna naklonjenost. V tem obdobju je Albert snoval relativnostno teorijo in fotoelektrični efekt, kar se vsekakor ni odvijalo mimo Mileve. O tem je sicer ohranjenih bolj malo pisnih dokazov, so pa ti zato toliko bolj dragoceni, na primer zapiski za Albertova predavanja, napisani z Milevino pisavo, ter omemba priimka Marty (madžarska verzija za Marić) v povezavi s strokovnim člankom.

Uradno je njun zakon trajal šestnajst let, dejansko pa le dobrih enajst. Leta 1914 se je Mileva s sinovoma odselila iz Berlina, kjer so takrat živeli. Povod za to so bili ponižujoči pogoji, ki ji jih je za skupno življenje postavil Albert. Ta se je namreč zagledal v svojo sestrično Elso Lŏwenthal, s katero se je leta 1919 poročil in posvojil njeni dve hčeri iz prvega zakona, medtem ko je s svojima sinovoma in Milevo od ločitve naprej vzdrževal stike v glavnem le prek pisem. Mileva se je po prekinitvi razmerja v celoti posvetila sinovoma in je s finančno podporo, ki ji jo je dajal Albert, le s težavo shajala. Starejši sin Hans Albert je postal priznan strokovnjak in je živel v ZDA, mlajši Eduard pa je bil že v otroštvu bolehen otrok. Študiral je medicino, vendar študija zaradi shizofrenije ni dokončal in je precej časa preživel v sanatoriju.

Že omenjeni Djordje Krstić, ki je temeljito raziskal Milevino življenje, ne dvomi, da sta skupaj snovala precej člankov za strokovne revije, ki so sicer izšli le pod Albertovim imenom. Pri tem se je oprl tudi na pričevanja njunih znancev in sorodnikov, vključno z njunim sinom Hansom Albertom, da sta ob večerih skupaj sedela za mizo in ustvarjala. Pri tem ne gre prezreti, da je Mileva svojcem v Vojvodini govorila o pomembni raziskavi v prvi osebi dvojine. Tudi dejstvo, da je bilo ob razvezi leta 1919, ko so se že nakazovale možnosti, da bo Einstein prejel Nobelovo nagrado, v ločitvenih dokumentih dogovorjeno, da bo denarno vrednost te nagrade prepustil ženi Milevi (kar je leta 1922 res storil), kaže na to, da se je Albert zavedal njenega prispevka k njegovim znanstvenim dosežkom.

N. Š.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media