Namesto lepih konj pisani baloni

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '20

Konya je mesto, večje od Istambula.

Antična Kapadokija je slovela kot dežela, kjer so vzrejali žlahtne konje in jih za plačilo davkov podarjali vladarjem. Bila je ena izmed pokrajin perzijskega cesarstva, in kot vse kaže, so jo oni poimenovali Dežela lepih konj. Celo Rimljani so kapadoške konje, ki so bili izjemno vzdržljivi, pošiljali na svoj sloviti rimski stadion za dirke z vozovi – Circus Maximus.

Danes se najde v teh krajih komajda kaka čreda konj, dežela pa zdaj slovi po čudovitih jatah pisanih balonov. V lepih jutranjih urah se tudi po sto balonov s turisti hkrati tiho pomika nad pravljično deželo. Pred 60 milijoni let so jo izoblikovali vulkani orjaki Melendiz, Hasan in Erciyes. Na prvih dveh se je v sodobnem času razvilo predvsem pohodništvo, na zadnjem, ki je najvišji, saj so mu našteli 3916 metrov in ponuja razgled na Črno in Sredozemsko morje, smučajo.

Iz obmorske sončne Antalije smo z avtobusom krenili proti 600 kilometrov oddaljeni Kapadokiji, planoti, ki je dolga 400 in široka 250 kilometrov in leži nad tisoč metrov nadmorske višine v Anatoliji, nekdanji Mali Aziji. Peljali smo se mimo Beysehirskega jezera, ki je največje turško sladkovodno jezero z razvitim turizmom. Območje spada v provinco Konya, ki je žitnica Turčije, sicer pa jih je narava obdarila z velikimi zalogami boksita. Vsa ravnica naokoli je obdelana – največ je zasejane pire, pšenice in rži.

Glavno mesto se prav tako imenuje Konya, ki je po površini celo večje od Istanbula. V srednjem veku je bila prestolnica Turkov Seldžukov, le mrzle zime so njihovi sultani raje preživljali v obmorski Alaniji. Gospodarsko razvita Konya slovi kot konservativno in romarsko mesto, od koder izhaja red vrtečih se dervišev, ustanovljen daljnega leta 1273. Napredni turški voditelj Atatürk jih je prepovedal, zdaj pa so spet dejavni. Ob sobotah plešejo za javnost brezplačno, vsako leto sredi decembra pa priredijo dvotedenski festival.

Nunski samostan

Konya ima dve veliki mošeji, drugo ob drugi. Prva je nekdanja mošeja in samostan Mevlana, ki je danes zakladnica in muzej, v katerem so shranjene številne islamske relikvije. V tem religioznem središču, kjer nekateri še vedno molijo, ima grob Rumi, perzijski sufijski mistik in pesnik iz srednjega veka. Sredi živahnega dvorišča, ki ga obdaja muzejski kompleks, stoji vodnjak življenja in nekaj fontan. Preden muslimani vstopijo v mošejo, se umijejo – najprej roke, potem noge, sledijo ušesa in nato cela glava.

Iz Konye smo nadaljevali pot ter se čudili velikim silosom sredi polj. V njih imajo spravljene poljedelske pridelke, mnogi silosi pa so tudi rezervoarji za zemeljski plin. Na vsakem silosu visi turška zastava, pa tudi na mošejah in bencinskih servisih. V gospodarsko razviti Turčiji srečate številna polja vetrnih elektrarn, na večini turških hiš in blokov pa sončne celice in zbiralnike za deževnico.

 Neverjetna Katpatuka

Tako rečejo Kapadokiji v domačem jeziku oziroma je to staroperzijsko poimenovanje. Pokrajina je posuta z visokimi skalnatimi stožci (tudi do 40 metrov) in šilastimi fantazijskimi tvorbami. Človeške roke so si v davnini v takratni mehki vulkanski tuf (zmes lave in vulkanskega pepela) vdolble bivališča ter cerkve. Nastala so celo podzemna mesta, kot so Kaymakli, Derinkuyu, Özkonak idr. In to v več nadstropjih, ponekod jih je osem ali več. Mesta so služila predvsem kot zatočišča in so nastajala več stoletij, saj je vsaka generacija vdolbla kakšno nadstropje več. V njih se je lahko nekaj tisoč ljudi (v največjih mestih celo 15 tisoč) dolge mesece skrivalo pred sovražniki – raznimi vojskami, saj je bila Kapadokija strateško pomembno območje. Včasih pa so se pod zemljo umaknili zaradi neugodnih vremenskih razmer. Življenje v podzemlju je bilo dobro organizirano: prezračevalni jaški so odlično delovali, imeli so dostop do vode, svetili so si z baklami, temperatura pa je bila vedno med 14 in 16 stopinjami. V zgornjih nadstropjih so imeli hleve za živali ter skladišča, tudi vinske shrambe, spodnje etaže pa zase kot bivališča: kuhinje z ognjiščem, jedilnice, spalne niše, kapele, orožarne, celo katakombe za shrambo mrtvih. Do zdaj so odkrili 40 podzemnih mest.

Seldžuški sultani

Nastanjeni smo bili v hotelu iz naravnega kamna, še kopalna kad, umivalnik in mizica v mali ovalni sobi so bili izklesani, le postelji in omara so bile lesene. Čeprav sem Kapadokijo obiskala spomladi, se mi je prvi dan predstavila kot poetična pokrajina v zimski preobleki. Kar nenavadno za ta letni čas, so zmajevali z glavo domačini (večinoma trgovci), in skupaj smo pogledovali v sivo nebo in bele snežinke. Slikovita Kapadokija seveda očara v vsakem vremenu s fantazijskimi kamnitimi skulpturami, vdolbenimi bivališči v skalah ter podzemlju, in ni čudno, da je bilo tukaj prizorišče snemanja Vojne zvezd, saj erozijska pokrajina spominja na daljne planete.

Ogledali smo si Özkonak, podzemno mesto, polno sob in labirintov. Rahlo sključeni smo se gnetli po podzemnih rovih in bivališčih in se čudili, kaj vse so naredile človeške roke. Impresivna gradnja se je začela v času Hetitov pred 3200 leti. Zdelo se mi je, da ima vsako globlje nadstropje ožje hodnike, temačni in vlažni labirinti pa niso delali večjih težav niti tistim, ki pravijo, da so klavstrofobični.

V vasici Çavuşin smo raziskovali masivno rdečkasto steno, podobno preluknjanemu siru. Vanjo so vklesana bivališča, ki so bila obljudena do leta 1962, ko je prišlo do podora. A že je nekaj dozidanih hiš z modernimi okni in terasami, celo hotel, ki je vedno zaseden. Vse se lepo zliva z okoljem.

Obiskali smo neko družino na domu, kjer živijo po starih običajih. Imajo veliko ograjeno dvorišče in kuhinjo na prostem. Pokukali smo v notranjost hiše – pisane sobe so bile vse čedno pripravljene za goste, kar je običaj v turških domovih. Postelje in kavči so bili izklesani v tuf in pokriti z blazinami. A kljub temu je trdo. Turki ponudijo gostom najprej kolonjsko vodo z vonjem po limoni za razkuževanje rok in čaj v steklenem kozarčku ali kavo ter sladico lokum (turška radost). Ne pozabimo še na odlično kulinariko, njihove pite na sto in en način, res slasten je bil »testi kebab«. To je neke vrste omaka iz več vrst mesa in zelenjave, ki se na nizkem ognju več ur kuha v glineni posodi, namesto pokrovke pa nanjo poveznejo kruh. Seveda ne smemo mimo sladic: halva, ratluk, baklava pa pudingi muhalebi ali sutlač so zakon. Prav tako salep – vroč in gost napitek iz gomoljev orhidej, potresen s cimetom, je napitek za dušo.

Ob lepih jutrih so na nebu pisani baloni.

Sprehodili smo se po idiličnem mestecu Ortahisar, kjer v mestnem središču stoji fascinanten prastari skalnat grad. Po kozjih stezicah se lahko vzpneš nanj. Blizu mošeje smo naleteli na zanimivo trgovino z izdelki iz oniksa. Starejši možakar nas je povabil v svojo »Factory« – prašno delavnico v živi skali, kjer že 40 let kleše prelepe vaze, posodje, svečnike in druge izdelke iz oniksa. Poučil nas je, da so zelenkasti odtenki kamna prva klasa, rjavkasti pa druga.

Nepozabno je tudi najvišje naselje v Kapadokiji – Uçhisar, celo naselje je dobesedno v skali, še policijska postaja je v stožcu.

Doline

Dolino ljubezni smo si ogledali le z razgledne točke – nismo pa zavili vanjo, med vse tiste velike skalnate faluse, po katerih je dvokilometrska dolina dobila tudi ime. Če bi imeli več časa, bi bil to zagotovo nepozaben treking med temi trdnimi orjaki, ki so zabavna igra narave. Dolina menihov je posejana s kopico »ogromnih gobanov«. V 5. stoletju je v njej živel menih in čudodelnik Simon, ki je rad pomagal ljudem. Nato pa se je zatekel v osamo in si uredil domovanje v 15-metrskem troglavem stožcu. Sledili so mu še drugi puščavniki ter si izbrali naokoli vsak svoj stožec. Nekateri od njih niso več prišli iz teh bivališč na zemljo, dobri ljudje pa so jim prinašali hrano pod stožce ter jim jo z vedri podajali v višave.

V Dolini golobov gojijo te ptice zaradi iztrebkov. Golobi se zbirajo na stožcih, kjer posedajo drug ob drugem oziroma so nanizani kot na ogrlici. Ko se »posračkajo«, odletijo nazaj v svoje golobnjake po »material« oziroma hrano, na njihovo mesto pa že priletijo drugi. Domačini občasno postrgajo iztrebke, ki so vrhunsko organsko gnojilo in se dobro tržijo, smo izvedeli.

Göreme, Muzej na prostem, je pod zaščito Unesca. Sprehajali smo se med kopico jamskih cerkvic, vdolbenih v stene v času bizantinskega cesarstva. V mnogih so lepo ohranjene freske, najbolj pa so me presenetili številni malteški križi. Nekaj cerkvic je dosegljivo le po zelo strmih stopnicah in čudila sem se mladim mamicam, ki so plezale tja z majhnimi otroki. Göreme so dandanes srce Kapadokije, saj je tukaj tudi balonarski center. Poleti z baloni so neverjetno doživetje, a le ob lepem vremenu. Pravijo, da sta dve svetovni čudesi, ki ju moraš doživeti ob ogledu z balona: Kapadokija in Niagarski slapovi.

Dnevna soba pri domačinih

Na poti iz Kapadokije smo si ogledali še Sultanhani, ki je eden najmogočnejših karavansarajev. To so bile postojanke za varen počitek karavan na svilni poti. Ta dolga trgovska pot, ki je povezovala Kitajsko z Malo Azijo in Sredozemljem, je cvetela tri tisoč let – do odkritja pomorskih poti, ko so kamele zamenjale ladje. Po njej so potovali poleg trgovcev še misijonarji, vojaki, nomadi ... V karavansarajih so se popotniki ustavili in se zastonj gostili do tri dni. Karavansaraji so bili postavljeni vsakih 40 kilometrov, kolikor so lahko dvogrbe kamele prehodile na dan.

 

Besedilo in fotografije: Janja Pavlin Dvoršak


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media