Pod Kamniškim vrhom padajo slapovi 

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '20

Slapovi, skočniki in brzice v Korošaku

Razgleda s Krvavca ali Velike planine sta zelo v čislih, ampak sta, le priznajmo, za pohodnika, ki kaj da na svojo kondicijo in ima veselje do hoje, malce prigoljufana, pač z eno ali drugo žičnico. Vest si – zdaj ga bomo imenovali izletnik – lahko malce olajša, če enkrat poskuša zlesti še na razglednik, ki je enakovreden Krvavcu in Veliki planini, stoji pa vmes, točno med njima. Sicer je malce nižji, a še vedno dovolj velik za stvarco, kakršen je človek.

Kamniški vrh je tista gora, ki prva vstaja kmalu za Kamnikom. Do nje se pride po cesti skozi Kamnik do Stahovice, tam čez reko Kamniška Bistrica do zaselka Klemenčevo (600 m). Ob parkirnem prostoru ob potoku Blatnica kaže en smernik proti Korošaškim slapovom. Od tam se kolovozna pot dvigne na Ravne senožeti in naprej po označeni poti na Kamniški vrh (1259 m), kar znese poldrugo uro vzpona. Gora je vsa strma in travnata, z zagruščeno grapo na sredi. Domačini jo imenujejo Roža, ker se je grušč okoli grape odložil v obliki šopka rož. Pod njo so baje nekoč kopali zlato, povzročil pa naj bi jo hudič, ki je nekoč skočil iz gore, da se je razparala, in je še danes čudno nezaceljena. Nič zlatokopnega, nič satanskega ne boste srečali ob tu in tam strmem vzponu, razen izletnikov, ki ob koncih tedna radi obiskujejo Kamniški vrh, porazgubljeni po njegovih številnih poteh, zlato bo le sonce, ki se prijetno upira v prisoje, in satanske so le oblike skal ali drevesnih debel, skrotovičenih od plazov. Do vrha ni niti preblizu niti predaleč.

Razgled smo že pohvalili. Ob golem drevju, ki prekriva osojna pobočja Kamniškega vrha, se ponekod na sever z grebena odpirajo imenitni pogledi na cikcakanje grintovških vršacev, ki se po navadi nevoščljivih sosedov že ogledujejo, kdo ima lepšo belo grivo. Naj vam ne pride na misel, da bi na to stran poiskali kakšno bližnjico, na primer v dolino Kamniške Bistrice. Pred Bistrico je namreč še dolina Korošica in do nje peljejo z vrha le strma gozdna brezpotja. Če se kdo hoče izogniti vrnitvi po isti poti, bo najbolje storil, če se bo po lepi, tako rekoč sprehajalni poti podal na zahod do planine Osredek. S te planine se spustite do križnega znamenja in tam zavijete desno na strmo pot h Korošaškim slapovom.

Vrhnji razcepljeni Korošaški slap

Široko pleče Kamniškega vrha ni izjedeno samo z Rožo, ampak je proti zahodni, krvavški strani zarezano še s kakšno grapo; najznačilnejšo, najplodnejšo grapo je, bi lahko rekli, v milijonletjih zlizal potok Korošak s svojimi pritoki. Kakšna živa skala se mu ni dala (pre)hitro zlizati, zato voda dandanašnji čeznjo pada ali pa skače, zanašajoč se na potrpežljivo modrost narave, da včasih potrebuješ naslednje milijone let, da dokončaš svoje delo, se pravi ukiniti svojo obliko slapa in postati le običajno živahen in prosto se spuščajoč gorski potok.

Bistra voda Korošaka

Planinska steza in Korošak si rada izmenjujeta strani, zato je treba včasih skakati čez zvijugano strugo. Tako deviške vode zlepa ne srečaš, ne tako kmalu in blizu ne občuduješ njeno studen in bistrost, njeno igrivo premetavanje čez kamnite bloke. Ko pridete do strme skalne stene na desni strani Korošaka, vstopite v grapo slapov, slapičev in skočnikov. Kako naprej? Ste dobro obuti? Ste se pripravljeni rahlo vzpenjati ob vodi po nenadelani stezi čez grušč in razrito dolomitno pečevje, ste voljni slediti ponekod razpenjenemu potoku? Se oprijemati muževnih steblik in včasih za ravnotežje objeti kakšno drevce? Se prebiti skozi razkosano skalovje? Pobožati mah? Sami boste, sami s seboj, s svojim duhom in telesom, nihče vas ne bo občudoval. Morda le kakšna ovca, zablodela na strmih poraslih stečinah.

Kmalu ste pred izbiro, po kateri od dveh dolinic boste krenili. Desna je pretežno suha, zato boste izbrali levo; globlja je, iz nje je slišati šumljanje. Le še nekaj minut se boste pretikali po njej, ko bo Korošaku in vam zaprla pot amfiteatralna dolomitna stena, poraščena z zaplatami mahu. Po njih se bodo pred vašimi občudujočimi očmi svetlikali sedeči se prameni najvišjega slapa na Korošaku, 16 metrov visokega Koštarjevega slapa. Sredi dneva pridite, ker vam le takrat sonce zaljša ta čudež, globoko skrit v nedrjih kamniških planin. Sicer sonce osvetljuje le gornji del slapa, tam, kjer se je Korošak v obliki črke u zajedel v vrh stene.

Utrujeni? Lahko se vrnete k avtomobilu; videli ste najlepši slap. Radovednost pa vas lahko (za)pelje k naslednjemu, ki pada kmalu za največjim oziroma nad njim. Za hip in od daleč ga lahko vidite tudi malo pod Koštarjevim slapom. Če ste malo plezalca, lahko do njega zlezete po grušču, razvlaženem od vode, ki se solzi iz njega, do skalne pregrade, se prekobalite čeznjo in že ob vodi, ki se vklenjena v skalovje tu in tam sprošča v iskrih skočnikih, pridete do nove postaje lepote, da bi tam občudovali kiparko naravo in njeno dleto potok. Gornji slap je visok okoli 10 metrov. Tudi ta se ustavlja na mahu in vztrajno poskuša razčesati njegovo židko temno grivo.

Studenčki in solzaji, kakor so že lepi in presenetljivi, vam bodo ob vrnitvi – tudi k avtomobilu – oteževali spust po sipkem razvlaženem bregovju. Bliže ko se Korošak spušča k civilizaciji, k opuščenemu mlinu in samotnim lepim kmetijam na Klemenčevem, globlje iz tesni se sliši šumenje, kakor da se neka skrivnost nikakor noče oteti iz zemlje. Kamniški vrh in Korošaški slapovi so za izlet idealni na začetku poletja, ko se strmine spremenijo v dišečo cvetlično razstavo.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media