Brez optimizma v življenju ne gre

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '20

Dušan Štefanič nikoli ni izgubil optimizma.

Dušan Stefančič se je rodil leta 1927 v Gornjem Gradu v Zgornjezadrečki dolini, kot jo lokalni prebivalci radi imenujejo. Obujal je spomine na lepo otroštvo, žalostno obdobje med drugo svetovno vojno, ko ga je trdna vera v boljšo prihodnost držala pokonci, in povojni čas.

»Sem Gornjegrajčan s presledki,« je začel. Njegova družina se je namreč selila po vsej Jugoslaviji, saj je bil njegov oče živinozdravnik in so ga povsod potrebovali. Šolal se je v krajih nekdanje Kraljevine Jugoslavije, zato mu srbohrvaščina ni delala težav. Nazadnje so živeli v Bihaću, kjer pa so se po Stefančičevem mnenju »dogajale čudne stvari, saj se je začela Nezavisna država Hrvatska. Zlasti nasilno so preganjali Žide in Rome.« V takih razmerah se je njihova družina leta 1941 raje preselila v Ljubljano.

V Ljubljani se je že kot mlajši najstnik pridružil Osvobodilni fronti, na skrivaj so tiskali letake, seveda brez vednosti staršev, ki so jih trosili po cestah. »Tudi kakšen zid smo popisali z oefovskimi napisi, kar je pripeljalo do tega, da so me v eni raciji aretirali skupaj s 36 učenci 4. državne gimnazije v Ljubljani,« se spominja začetkov vojne. Zaslišali so jih in čez nekaj tednov je že potoval v Dachau. Sprejeli so ga pod številko 63839 … Od tam so ga poslali še v druga taborišča: v St. Marie aux Mines in Natzweiler v Alzaciji, Mauthausen ter Gusen I in Gusen II. Delal je v podzemnih rovih, kjer so sestavljali letala.

»V Dachauu sem se moral navaditi na to, da sem številka. Postopek sprejemanja je bil krut, ostali smo brez obleke, brez las, premazali so nas z dezinfekcijskimi sredstvi, nas popisali. Najbolj pa me je presenetilo to, da smo imeli zdravniški pregled. Pregledali so nam celo zobe!« Sprva si je rekel, da gre za neko zelo urejeno rutino, saj takrat, neizkušen kot je bil, ni pomislil, da so pregledovali, kdo vse ima zlate zobe. Zdaj ve, da so pomenili zlati zobje zelo velik vir bogastva, ki je pretopljen v bloke končal v švicarskih bankah. »Menda so ti bloki, mnogo njih, še vedno skriti v tamkajšnjih trezorjih,« razmišlja.

V Dachauu je »sprejemal« nov način življenja, ki ni bil najbolj enostaven, poleg tega je prišel tja februarja, ko je bilo zelo mrzlo, obleka, ki so jo dobili, pa je bila neprimerna še za berače. Spominja se, kako so jih gole v veliki kopalnici razporejali levo in desno. Končal je na desni strani in čez dva dni so ga preoblekli v črtasto uniformo in kmalu potem so šli z vlakom v neznano. »Ustavili smo se v mestu, a nihče od nas ni vedel, kje. Slučajno sem na eni prebarvani tabli prebral ime St. Marie.« Mislil je, da so v Franciji. Francoski jezik se je učil v gimnaziji, tako da je malo razumel.

Verjel je, da se bo domov vrnil živ

Tam so delali v osemmetrskem predoru, ki so ga predelali v tovarno letalskih motorjev BMW. Tega dela svojega ujetništva se spominja kot najbolj trdega in morda najbolj nevarnega. Delali so po 12 ur na dan, konec tedna 18 ur. Hrana je bila nemogoča, le koleraba in korenje ter veliko vode. Edina »prava hrana« je bil revni kos kruha. »Imel sem malo sreče. Nekega dne me je eden od vodij, tudi ujetnik, ki je vedel, da znam nemško, predlagal za delo telefonista, kar sem počel 14 dni.« Zelo mu je pomagalo dobro znanje nemščine. Pove, da je bila njegova zelo dobra lastnost ta, da ni nikoli pomislil na to, da bo Nemčija zmagala. Poleg tega ni nikoli upal, ampak verjel, da se bo domov vrnil živ.

Njegove taboriščne odisejade pa še ni bilo konec. Prestavili so ga v Natzweiler v Alzaciji. »V strmem bregu je bilo osem barak na eni in osem na drugi strani, na koncu pa na eni strani kaznilnica, na drugi strani pa krematorij in kopalnica. Padel sem v karanteno, ker je razsajal tifus, in bil – zaradi znanja nemščine – nekaj časa pomožni bolničar. Tam sem bil kratek čas, saj je prišlo povelje, da gredo vsi mladoletniki v drugo taborišče.«

Naslednja postaja je bila Mauthausen oziroma Gusen I, kjer je od daleč opazoval kamnolom, vendar to zanj ni bila končna postaja. »Končal sem v oddelku, kjer so izdelovali letalske dele, in tam ostal do konca vojne. Potem sem bil prestavljen še v Guzen 2, za katerega so rekli, da je primitivno taborišče, da prideš skozi vrata, odideš pa skozi dimnik.« Tam so delali zelo napredno reaktivno letalo, ki je sodelovalo v 2. svetovni vojni. Dnevno življenje v taboriščih je bilo podrejeno zelo strogi disciplini, in kdor ni ubogal, je dobil 25 udarcev, 50 udarcev pa je za kaznovanega že pomenilo smrt. Zato je bil vesel, da se je takšno življenje leta 1945 končalo.

Iz Mauthausna so potovali, ko še ni dopolnil 18 let. »Ko sem se vračal, so nam dali posebne dokumente, da smo taboriščniki. Domovina pa me je sprejela čudno. V Šentilju je bila sremska posadka, in ker smo se vračali iz Nemčije, sem bil v nemški uniformi (dali so mi jo Američani), zato me niso hoteli spustiti v državo. K sreči sem znal srbohrvaško in sem se z oficirjem sporekel ter ukazal svoji skupini, da gremo nazaj na vlak. Tako smo prišli na našo stran, slovenski prebivalci so nas lepo sprejeli, dobili smo večerjo. V Ljubljani mi je repatriacijska komisija dala potrebne dokumente. Doma sem željan nadaljeval šolanje, ki sem ga v letu in pol končal ...«

Optimizem velja!

Študij je začel na strojni fakulteti, a ga ni dokončal, raje se je zaposlil. Sprejel je različne zaposlitve – delal je tudi pri filmu in v glasbi. »Brez diplome nisi nič,« si je rekel in se vpisal na pravo. V enem od pogovorov je rekel, da je »špekuliral, da bo to najlažja pot do izobrazbe«. A ni bilo tako enostavno, kljub temu pa je študij zaključil. Kasneje mu je pomagalo tistih šest semestrov strojne fakultete. Odpotoval je v Indijo, kjer je ostal dalj časa, in spoznal, kaj je industrija. Med drugim je postavil usnjarno, ki je predelala milijon kož in pol na leto. Ko se je vrnil, je delal v bančništvu in gospodarstvu.

Zaključimo lahko z optimizmom, saj Dušan Stefančič rad ponavlja, da ne mara negativnosti in ne razume ljudi, ki tarnajo in govorijo, da je vse zanič. »V življenju je treba imeti najprej veliko znanja, pa tudi veliko poguma,« je prepričan. Grozljivih spominov, ki jih ni malo, ne zadržuje globoko v sebi. O svoji izkušnji rad govori mladim, sodeluje na različnih srečanjih nekdanjih taboriščnikov in skupaj z njimi ter mladimi obiskuje nekdanja taborišča. Meni namreč, da je treba storiti vse, da takšnih grozot ne bo izkusil še kdo. Pa še nekaj sporoča mlajšim generacijam: »Nehajte z negativizmom, pritoževanjem in kritiziranjem vsega okoli sebe!«

Jelka Šutej Adamič, fotografija: Mirko Majcen


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media