Živeti na račun brezbrižnega smetenja someščanov

Prosti čas | jul. '20

Smetnjaki v Kosezah

Ni nujno, da je brskanje po zabojnikih za smeti sramotno, kot je to praviloma pri nas. Po vsem svetu je namreč vse več ljudi z družbeno priznanimi »uglednimi« poklici in položaji, ki po smeteh brskajo iz svojega prepričanja, saj nasprotujejo pretiranemu potrošništvu, pohlepu, materializmu in konformizmu današnje družbe.

»Bejž!« je zahropel možakar, ki je premetaval smeti v zabojnikih stanovanjskega naselja v ljubljanskih Kosezah, ko sem se mu približal in ga pobaral, ali je našel kaj uporabnega. Ko je videl, da mu nisem konkurenca, da sem le sprehajalec s psom, se je spet »potopil« v zabojnik. Iz njega je privlekel še lepo ohranjene ženske čevlje, potem pa je pogledal v tistega z organskimi odpadki. »Jeb…ti, nič ni,« je zagodrnjal, potem pa se opravičujoče obrnil k meni in preklel svojo majhno penzijo, nato pa dodal, da ljudje, ki imajo preveč denarja, mečejo stran veliko uporabnih stvari. »Po sadje in zelenjavo grem običajno na tržnico, tam trgovci zavržejo kar nekaj tega, jabolko je morda malo obtolčeno ali pa je kakšen list zelenjave že malo nagnit, pa ni več primerno za prodajo,« se je počasi razgovoril, ko je videl, da ga ne gledam ponižujoče, ker brska po odpadkih.

Videlo se je, da je možak zagrenjen, da mu je nerodno, ker mora brskati po smeteh, kar je skušal prikriti z jezo, uperjeno proti razvajeni družbi, ki ima vsega dovolj. Da bi mu dvignil moralo, sem mu povedal, da brskanje po smeteh ni nič ponižujočega. Da po svetu že od druge polovice prejšnjega stoletja obstaja gibanje, ki se imenuje freeganstvo, ko po smeteh brskajo ljudje, ki ne izhajajo iz socialno ogroženih družbenih skupin, ampak to počno z zavestno protipotrošniško držo. Njihovo vodilo je, da je treba odpadke reciklirati, da se morajo stvari izmenjevati in deliti. Freegani nasprotujejo materializmu, pehanju za dobičkom in pohlepu današnje družbe, zavržene stvari – od hrane do drugih življenjskih potrebščin, kot so razni aparati, oblačila, avtomobili – zbirajo, uporabljajo, izmenjujejo in delijo predvsem zaradi družbenih in okoljskih načel, ne pa toliko zaradi dejanskih potreb. Med njimi so tako menedžerji kot profesorji, odvetniki, arhitekti oziroma ljudje vseh poklicev in starosti. S svojim načinom življenja skušajo čim bolj zmanjšati količino proizvedenih odpadkov.

Smetiščarji vsega sveta, združite se

Profesor biologije Milton Saier se oskrbuje le iz smetnjakov.

Gibanje se je začelo razvijati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v San Franciscu ter se razširilo po vseh Združenih državah Amerike. Idejo o nabiranju še užitne oziroma nepokvarjene hrane iz smetnjakov pa tudi uporabi drugih zavrženih stvari in ne nazadnje nenaseljenih oziroma zapuščenih stavb so kmalu posvojili tudi v Kanadi, Angliji, na Švedskem, Norveškem, Poljskem in Japonskem, tudi v Avstriji, Franciji, Švici, Španiji, Grčiji, Južni Koreji, Braziliji, Avstraliji in Novi Zelandiji, če naštejemo samo države, kjer so tovrstna gibanja najbolj aktivna in organizirana.

V New Yorku, ki je neformalna prestolnica freeganstva, so zagovorniki gibanja povezani na spletu, kjer si izmenjujejo informacije, organizirajo vodene »nakupovalne« izlete po mestnih odlagališčih smeti ter zainteresirane učijo pravilne izbire in ravnanja s hrano iz smetnjakov. V manjših krajih, kjer je freeganstvo močneje razvito, je opaziti več prijaznosti v medčloveških odnosih, več je časa za kulturo in izobraževanje, prav tako se je zmanjšala stopnja revščine, nasilja in kriminala. Med somišljeniki se je razvila tudi visoka raven ročnih spretnosti, tako da prek organizirane mreže drug drugemu pomagajo pri raznovrstnih opravilih in popravilih.

 Ko sem se pred leti v večernih urah sprehajal po ulicah ameriškega mesta San Diego, sta se iz teme izluščili senci ter se spretno povzpeli čez žično ograjo na dvorišče supermarketa. Stekli sta do velikih in do vrha napolnjenih zabojnikov za odpadke, ki jih izpraznijo šele v jutranjih urah, splezali vsak na svojega ter se dobesedno potopili vanju. Kasneje mi je Milton Saier, profesor biologije na kalifornijski univerzi v San Diegu s solidno plačo, čil možakar že v sedmem desetletju življenja, povedal, da se tako že dobrih trideset let oskrbuje s hrano in večino rečmi, potrebnimi za življenje. »Namesto da v trgovini za hrano zapravim sto dolarjev, je z brskanjem po smetnjakih naberem vsaj za dvesto, in to večinoma brezhibne. Še nikoli nisem imel zdravstvenih težav zaradi tega, tudi nisem slišal še za nikogar, ki bi se zastrupil, če je tako nabrano hrano očistil in pravilno uporabil. Trgovski centri dnevno odvržejo za med petsto in tisoč dolarji užitne hrane. Nekaj zaradi preteklega roka uporabe, morda poškodovane embalaže oziroma izdelka samega. Do večine marketov se moramo prikrasti zvečer, saj nas čez dan poslovodje odganjajo. Ne vidim smisla, da me nekdo preganja, če hočem pobrati nekaj, kar je odvrgel,« je profesor pojasnil svoj življenjski slog. Njegove »trgovine in tržnice« so na prostorih za smetnjake za supermarketi in tržnicami, hotelskimi kompleksi, gostilnami ali pekarnami.

Živijo manj obremenjeno

»Dokler vse potrebno za življenje najdemo v smetnjakih, pri tem pa nismo zahtevni in se požvižgamo na potrošniške navade, je delo za plačilo življenjskih stroškov potrata časa,« je dodal možakar srednjih let, ki je spremljal profesorja. »Zdaj, ko se za kariero ne peham več tako kot nekoč, imam več časa zase, za družino in prijatelje. Življenje je pravzaprav precej neobremenjeno, kajti uporabnih stvari v smeteh nikoli ne zmanjka,« je dejal in še dodal, da polovico svoje plače nameni v humanitarne namene.

Možakarja sta mi še povedala, da se »po nakupih« večkrat odpravijo v skupinah. Organizirani lahko naberejo več, kot potrebujejo zase, zato z viškom nabrane hrane podpirajo reveže in razne človekoljubne organizacije, pomagajo pa tudi s prostovoljnim delom. V smetnjakih pogosto najdejo tudi veliko še čisto dobrih oblačil, delujočih telefonov pa tudi računalnikov.

Zapriseženi freegan se odloči, da bo živel od tega, kar se da dobiti zastonj. Namesto da bi kupoval, bo skušal pohištvo, čevlje, hrano, oblačila in druge življenjske potrebščine dobiti zastonj ali z menjavo. Svoj čas tudi raje nameni prostovoljnim delom, kot pa da bi delal za denar. Raje bo zasedel nenaseljen prostor, hišo ali stanovanje, kot pa da bi si kupil ali najel svoje bivališče. Raje bo jedel tisto, kar najde v zabojniku za smeti, kot pa da bi šel v trgovino. Raje bo stopal avtomobile, kot da bi se prevažal s svojim, uporabljal bo kolo ter javni prevoz. Skušal bo čim manj sodelovati v ekonomskih procesih, ki uničujejo svet.

Preveč odvržene hrane

V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada v letu 2018 nastalo skoraj 139.900 ton odpadne hrane (ali povprečno 68 kg na prebivalca). Za več kot polovico zavržene hrane so odgovorna gospodinjstva. Najpogosteje odmetavamo svežo zelenjavo in sadje ter pekovske izdelke.

Organiziranega freeganstva pri nas ne poznamo. Gre bolj za (socialno ogrožene) posameznike, kot je »moj« možakar iz Kosez, ki jih lahko vidimo brskati po odpadkih. Na ljubljanski glavni tržnici se ob koncu prodajnega dne zbere kar nekaj »stalnih strank«, ki pogledajo za še uporabno, a zavrženo hrano. Marsikateri branjevec za njih v posebnem zabojčku pusti tisto, kar ne bo več uporabno za prodajo.

Besedilo in fotografije: Vlado Kadunec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media