Pri oskrbi so v ospredju ljudje

Jože Ramovš

jul. '20

STARANJE V SLOVENIJI

V preteklih mesecih smo razgrnili pet bistvenih sestavin sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe. Ostala nam je šesta – upoštevanje celotnega človeka, to je njegovih potreb in zmožnosti v vseh razsežnostih. To je pogoj za kakovostno oskrbovanje kronično bolnih in onemoglih ljudi, to je pogoj za sproščeno in hvaležno sprejemanje potrebne pomoči od drugih.

Storitve v »nadstandardnem« domu lahko oskrbovancu zadovoljijo vse njegove telesne potrebe, on pa bo prej ali slej nezadovóljen, če mu ostajajo nezadovoljene bistvene potrebe v kateri od višjih človeških razsežnosti, pa čeprav se jih niti dobro ne zaveda. Zato je pogoj za kakovost dolgotrajne oskrbe, da vsi deležniki poznajo in upoštevajo celotnega človeka: oskrbovanec sam sebe, njega pa oskrbovalci in oskrbovalni sistem; oskrbovalci sami sebe, njih pa sistem in oskrbovanci.

Na to vprašanje odgovarjamo s preglednim »zemljevidom« celostne podobe človeka, torej s poglavjem iz antropologije – vede o človeku. Vsak poklic najprej in najbolj spoznava predmet svojega dela. Predmet oskrbovalnega dela je človek – oskrbujemo človeka in njegov oskrbovalec je človek. Vsak oskrbovančev svojec je človek. Človek je vsak od tistih, ki oskrbovalni sistem vzpostavljajo, vodijo in nadzirajo. Oskrba je delo ljudi, z ljudmi in za ljudi. Oskrbovalec ni le izvajalec oskrbovalne storitve, ampak tudi edino »orodje« za človeški odnos pri oskrbi. Pri oskrbi je človek objekt in subjekt.

»Zemljevid« človekovih potreb in zmožnosti

Človek je nedeljiva celota, ki uspeva, se razvija in je zadovóljen s seboj in drugimi, če uravnoteženo skrbi za bistvene potrebe v vseh šestih razsežnostih in če v vseh razvija svoje zmožnosti. Preletimo jih po vrsti.

1. Telesno ali biofizikalno razsežnost ima človek skupno z vso drugo živo in neživo naravo. V njej so telesne potrebe po hrani, vodi in zraku, toploti (obleka, stanovanje), gibanju in počitku, zdravju in razmnoževanju. Osnovne telesne zmožnosti so presnova in rast, zdravljenje in razmnoževanje. Vsaka od njih ima številne sposobnosti, na primer presnovo sestavljajo dihanje, hranjenje, pitje, prebavljanje, predelava snovi v organizmu, izločanje in druge.
2. Duševno ali psihično razsežnost ima človek sorodno z živalmi, zlasti tistimi z razvitejšim živčnim sistemom. Glavne duševne potrebe so potrebe po zaznavanju in razumevanju dogajanja v svetu okrog nas in v sebi, po čustvovanju, spominskem shranjevanju vsebin in dogajanja, vedenju in ravnanju, užitku, prijetnem počutju, varnosti in duševnem ravnovesju. Imamo tudi nezavedne duševne potrebe; te se lahko izražajo v sanjah in intuiciji ali pa v psihosocialnih in telesnih motnjah. Vsaki duševni potrebi odgovarja ustrezna duševna zmožnost; te izhajajo iz delovanja možganov in drugega živčnega sistema.
3. Duhovna ali noogena razsežnost je tisti vidik duševnega življenja, ki je značilno človeški in ga živali nimajo. Psihologija obravnava duhovne potrebe in zmožnosti večinoma v okviru duševnih. Duhovne potrebe so: dojemanje samega sebe kot osebe, doživljanje svoje temeljne vrednosti in spoštovanje samega sebe, širjenje zavestnega uvida v stvarnost (to je spoznavanje resničnega, lepega in dobrega ter svojih meja), zavestna orientacija v ekološki celoti prostora in časa. Te in druge izvirno človeške potrebe izhajajo iz osnovne duhovne zmožnosti – iz svobode za odločanje in posledične odgovornosti za svoje odločitve. V primerjavi z vso fizikalno, kemično, biološko, psihično in socialno determiniranostjo ima človek zelo malo svobode, vendar dovolj za usmerjanje sebe. V prispodobi je človekova svoboda podobna volanu, ki tehta nekaj promilov od teže avtomobila, vendar dovolj za njegovo usmerjanje. Iz duhovne razsežnosti se odpirajo še tri izvirno človeške razsežnosti: medčloveško sožitje, človekov osebni razvoj in skupnostni kulturni razvoj ter bivanjska orientacija po smislu, ki človeku omogoča in nalaga osebno odgovornost za razvoj, sožitje z ljudmi in naravo ter za ustvarjanje kulture.
4. V sožitno ali medčloveško (družbeno, socialno) razsežnost spadajo povezave med ljudmi. To so osebni odnosi in stvarna razmerja v osnovnih človeških skupinah (družini), v drugotnih skupinah (na primer interesnih) ter v širši družbi. Glavne sožitne potrebe so potrebe po stiku z ljudmi z vso dvoreznostjo privlačevanja in odbojnosti, po občevanju (komuniciranju) in urejenem sožitju z drugimi, po učinkovitem sodelovanju za svojo blaginjo, blaginjo bližnjih in skupnosti, po osebnih vlogah in nalogah, po veljavi in ugledu med ljudmi, po smotrni organizaciji družbe in redu v sožitju. Tem potrebam odgovarjajo vzporedne človekove sožitne zmožnosti, da se povezuje z ljudmi, da z njimi komunicira z govorom, obnašanjem in dejanji, da v sožitju prevzema smiselne vloge in pri sodelovanju opravlja naloge, da skrbi za svojo veljavo in ugled, sodeluje z drugimi pri delu za skupnost ter pri skrbi za red in organizacijo družbenega sožitja.
5. Razvojna ali kulturno-zgodovinska razsežnost vsebuje človekov individualni (ontogenetski) razvoj od spočetja do smrti ter vrstni (filogenetski) razvoj človeštva, ki traja približno tri milijone let, zelo viden pa je zadnjih deset tisoč let. Človekov osebni razvoj je celota, ki se odvija skozi njegovo mladost, srednja leta in starost. Za vsako od teh obdobij je značilna posebna dinamika sprejemanja, ustvarjanja ter predajanja spoznanj in izkušenj. Glavne razvojne potrebe so potrebe po učenju in razgledanosti, po delovni uspešnosti in ustvarjanju, po razvoju in napredovanju, po predajanju svojih življenjskih spoznanj in izkušenj drugim ljudem osebno ter v pisni ali drugačni obliki v kulturno-zgodovinski zaklad, po nesmrtnosti v spominu ljudi in v delih ter verovanju v presežni smisel življenja.

Razvojnim potrebam odgovarjajo razvojne zmožnosti: radovednost in sposobnost učenja skozi vse življenje ter ustvarjalnost in delo, da človek zapušča slabše in napreduje na boljše, da se uči iz izkušenj prednikov, da govorno, pisno, likovno, v zgrajeni stavbi, izumu, kultiviranem okolju ali drugače predaja svoje izkušnje drugim ljudem, živečim in prihodnjim rodovom. Svojo človeško osebnost – in prav tako zgodovino in kulturo človeštva – ustvarjamo s tem, da vsak nov rod z učenjem sprejme glavna spoznanja preteklosti, ustvari nekaj novega in vse skupaj preda naprej v kulturno-zgodovinski spomin skupnosti.

1. Bivanjska ali eksistencialna razsežnost je najvišji domet človeka. V njej deluje temeljna bivanjska potreba, da se človek sprašuje, kaj je smisel njegovega posameznega doživetja, dejanja, trenutka ali situacije v okviru ekološke ali sistemske celote resničnosti. Enako živa je tudi potreba, da išče smisel daljših obdobij svojega življenja (na primer poklica, družine, starosti) ter smisel celote svojega življenja, zgodovine in vse danosti. Frankl je to potrebo imenoval volja do smisla.

Odgovarja ji človekova bivanjska zmožnost, da išče in odkriva smisel svojega doživljanja in svojih dejanj. Orientacija po smislu je človekova najtrdnejša motivacija. Omogoča mu, da na temelju razlogov smiselno izbira, kaj bo doživljal in kako ravnal, gledal nase, na druge, na kulturo in naravo, ter da odgovorno (etično) usmerja svoje življenje. Osebna odgovornost temelji na nedokazljivem in neovrgljivem aksiomu, da smisel obstaja ter da ima človek zmožnost, da ga odkriva in uresničuje. Posledice osebne svobode in odgovornosti so osebne zasluge za svobodno izbrano dobro in osebna krivda za svobodno izbrano slabo.

Med zmožnostmi imajo v vsaki od razsežnosti zadnjo besedo obrambni ali imunski mehanizmi. To so najvišje zmožnosti, ki skrbijo za uravnoteženo zadovoljevanje različnih potreb ter za rešitve, ko katera od pomembnih potreb ni zadovoljena. Poglejmo za primer zadnjo razsežnost. V njej deluje obrambni mehanizem bivanjske prikrajšanosti (eksistencialne frustracije), ki človeka sili, da v težavi, v nejasni situaciji ali ob obilju možnosti išče smiselno stališče. Zdrav bivanjski obrambni mehanizem je tudi duhovni nemir, ki človeka sili k iskanju in zasledovanju smisla celote svojega življenja.

Če obrambni mehanizmi obolijo, so to obolenja tako v telesni kot v vseh drugih razsežnostih. Pogosta bivanjska motnja v starosti je doživljajska otopelost, ki je redna ob vsakem omamljanju in zasvojenostih; prav tako ali še pogostejši sta doživljajska zagrenjenost in črnogledost. Zelo nevarna je vzvišena samozadostnost nad banalno vsakdanjo resničnostjo (cinizem), ki je prej ali slej povezana z zanikanjem smisla, kar lahko vodi v obup in samomorilnost.

Poznavanje vseh človekovih razsežnosti ter potreb in zmožnosti v njih je kot »avtomatični potovalni zemljevid«. Oskrbovalcu pomaga, da uravnoteženo skrbi za starega človeka, ki potrebuje pomoč pri osnovnih vsakdanjih opravilih. Človeku omogoči sproščeno staranje – da sprejema svojo realnost in človeško zori ob varovanju preostalih telesnih in duševnih zmožnosti, svoje zmožnosti v duhovni, sožitni in bivanjski razsežnosti pa zavestno razvija.

Sistematično predalčkanje človeka po razsežnosti, potrebah in zmožnostih v njih ter naštevanje zdravih in bolnih obrambnih mehanizmov zvenita suhoparno šolsko. Toda ta osnovni »zemljevid« je dober način, da imamo pred očmi celotnega človeka. Naš razum lahko dojame kompleksne stvari le, ko jih razstavi na pregledne dele; ko dobimo vpogled v vse dele, lahko razumemo celoto in z njo smiselno ravnamo.

Pri dolgotrajni oskrbi je pogost problem, da poskrbi za telesne potrebe, zanemari pa zmožnosti v duhovni, sožitni in bivanjski razsežnosti, ki imajo v starosti največje razvojne možnosti. Človekov razvoj v starosti je zelo neobdelana tema, zlasti razvoj v onemoglosti. Tudi za sodoben odgovor na bivanjsko potrebo po smislu onemoglosti in oskrbovanja je malo znanja, čeprav je prav to lahko najtrdnejša motivacija za kakovostno oskrbovanje in prejemanje oskrbe.

 prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka