Nakit kot osebni zaklad
Zaklad srebrnih prstanov in gem, druga polovica 3. stoletja
Ptuj, danes idilično majhno mesto, se je nekoč imenoval Petoviona in je bil kozmopolitsko velemesto rimskega imperija. Na pomembnem mostišču starodavne »jantarne poti«, ki je povezovala Sredozemlje z Baltikom, je že v prazgodovini nastala naselbina. Rimljani so na južnem bregu postavili legijski tabor, v katerem so se leta 69 poveljniki srednjeevropskih legij odločili, da v boju za prestol aktivno podprejo Vespazijana. Ta pomembni dogodek je spremenil potek zgodovine, Ptuju pa prislužil prvo omembo v zgodovinskih virih – lansko leto smo tako praznovali že njegovo 1950. obletnico.
Ob vojaškem taboru so se začeli naseljevati trgovci in vojaški veterani iz severne Italije, zato je mesto v začetku 2. stoletja dobilo status kolonije z uradnim imenom Colonia Ulpia Traiana Poetovio. Hitro se je razvijala in v 3. stoletju dosegla največji razcvet. Zaradi primerne lege in ugodnih prometnih povezav so bili tu številni državni uradi, med drugim tudi osrednji uradi ilirske carine, katere območje je segalo od Bavarske do Črnega morja. Vse to je mestu prinašalo pomembnost in blagostanje, zaradi katerih so mestni veljaki in njihove družine zlahka sledili modnim trendom iz Rima in si privoščili izbrane luksuzne izdelke. To lahko najbolje vidimo po nakitu, ki je spremljal pokojnike v grob in danes predstavlja pomemben zaklad Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož.
Nakit so nosili moški, ženske in otroci vseh slojev in starostnih skupin – vendar ne vsi enakega. Rimljani so namreč iz raznolikega nabora materialov izdelovali številne oblike nakita z različno namembnostjo. Nekatere – sem spadajo prstani, uhani, ogrlice in zapestnice – še vedno uporabljamo, druge oblike, kot so fibule, lasnice, pektorali, diademi, nagležnice, torkvesi, so utonile v pozabo.
Zlat dekliški nakit, 3. stoletje
Pogosto so nosili prstane. Ti lahko predstavljajo statusni simbol, in kadar nosijo pečat, tudi podpis lastnika. Drugi so bili zaradi materiala ali podobe na njih amuleti ali talismani. Tretji so sporočali lastnikovo versko pripadnost. Zaročni in poročni prstani so pogosto tudi s podobo ali napisom izpričevali zavezo ljubezni, slogo in zvestobo. Zanimivo skupino predstavljajo prstani – ključki, ki so odklepali manjše ključavnice in skrinjice.
Uhani so tipičen ženski nakit. Lahko so narejeni iz preprostega obročka, običajno pa so izdelani iz zanke, osrednjega dela in enega ali več obeskov. Pogosto so izdelani v kombinaciji kovine in biserov, okrasnega kamna ali stekla.
Ogrlice so izdelane podobno kot uhani in z njimi pogosto sestavljajo komplet. Dopolnjene so lahko z različnimi obeski, ki imajo poleg okrasne tudi močan apotropejski – varovalni pomen. Z amuleti so pogosto pred boleznimi in uroki poskušali zaščititi otroke.
Zapestnice in nagležnice so bile kovinske, izdelane iz zlata, srebra ali brona, lahko tudi iz stekla, gagata in celo kosti. Čeprav so bile značilne za rimsko žensko nošo, so torkvese in armile – kovinske ovratnice in zapestnice – nosili tudi vojaki. Rimljani so jih spoznali v stikih s Kelti in jih sami začeli uporabljati kot vojaška odlikovanja.
Rimljanke so nosile umetelne pričeske, ki so jih po navadi učvrstile z iglami lasnicami. Te so morale biti lahke, zato so bile pogosto iz kosti ali lesa, a tudi te včasih pozlačene.
Fibule so se iz prvotno uporabnega predmeta – sponke za obleko – sčasoma razvile v najrazličnejše oblike, od katerih so nekatere izrazito okrasne. Uporabljali so jih tako moški kot ženske, vendar so nekatere, na primer križne ali omega fibule, tipične za moško vojaško opravo in veljajo v prestižni izvedbi celo za cesarsko nagrado.
Zaradi prostorske stiske se veliko teh zakladov skriva v muzejskem depoju, nekateri pa so na ogled na priložnostni razstavi Osrčje Petovione na ptujskem gradu.
INFORMACIJE:
Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož
Muzejski trg 1
2250 Ptuj
tel. št.: 02 787 92 30
