Kamčatka – dežela ognja, ledu in medvedov

Prosti čas | jul. '20

Dolina gejzirjev.

Ženska je lagodno počivala na kupih ugasle lave. Utrujeno glavo si je podpirala z nahrbtnikom. Skozi priprte trepalnice je njen pogled nemo potoval mimo mene v daljavo. Pršilo je in na robu kraterja 2300 metrov visokega vulkana, kjer smo počivali, so nas valovi megle vsesavali v svoj nič. Oči so ji nemo odgovarjale. Kako naj imenujem to, kar naju je družilo po devetih urah leta iz Moskve, po 250-kilometrskem helikopterskem poletu in šesturnem vzponu na rob tega zadihanega vulkanskega kraterja? Dva popolna tujca med vsemi preostalimi tujci. Da, bili smo tam. V ruski deželi ognja, ledu in medvedov. Tam, kjer zavest zamuja slediti čutilom in čustvom.

Spomin me z vrha roba kraterja vrne kakšen teden dni nazaj. Cilja mojega potovanja sta bila najjužnejši del polotoka Kamčatka in porečje Kurilskega jezera. Območje obsega edini naravni rezervat za divje prostoživeče živali na Kamčatki. Čas obiska sem načrtoval za konec julija in avgusta, ko se v plitvine jezera in njegove pritoke prihaja drstit populacija pacifiškega lososa, in to v milijonih! Tu se oblaki vetrov severnega Tihega oceana bojujejo z vetrovi Ohotskega morja. Po bujno porasli deželi zlivajo nepričakovano in brez opozoril velikanske količine padavin. Zelena in skrivnostna tajga zajema vodo v potoke, reke, jezera in močvirna domovanja, ki so načrtovana in urejena le z nevidno roko narave. 

V okolju obalnega pasu so v takšnih razmerah idealni pogoji za bivanje morskih sesalcev, ki množično poseljujejo obalo, in življenje ptic v številnih kolonijah. V rezervatu živijo mnoge zaščitene živali – belorepi orli, morski levi, snežni ovni, losi, lososi in seveda največja populacija rjavega medveda na svetu.

Medvedji raj

Ena izmed mojih najljubših fotografij

Kamčatka je kar 95-odstotno poseljena s populacijo kamčatskega rjavega medveda, njegovo število ocenjujejo na 10.000 zveri. Med sezono drstenja lososa se na obale Kurilskega jezera, njegovega porečja rek in potokov preseli največja koncentracija medvedov na svetu na enem mestu. Z letalskimi posnetki dokazujejo, da si v času drstenja lososov tam nabira tolščo za zimsko spanje približno 1000 medvedov. Domnevajo, da kamčatski medved ni tako agresiven, kot so njegovi sibirski bratje, in sicer zaradi obilja ribje hrane in gozdnih sadežev. Kljub temu ima žival, ki mirno žveči ogromne dnevne količine lososa, neizmerno moč in bliskovite reflekse.

V lokalnem mediju sem prebral, da sta lansko leto dva medveda tako bliskovito napadla neprevidnega rangerja in ga požrla, da ni niti utegnil uporabiti orožja. Kajti zobje in kremplji predstavljajo strašno orožje in služijo tudi kot orodje. Medved lahko ure in ure sedi v ledeno mrzli vodi in lovi ribe na več načinov. Prežene jih v plitvino in s skokom ujame plen. Opazovali smo jih tudi, ko so bili do vratu v vodi. Vsake toliko časa je potopil glavo v vodo in vedno ujel lososa, ki je plaval mimo njega. Nekateri medvedi imajo sposobnost ribolova s potapljanjem do globine sedmih metrov. Pravijo pa, da kamčatski medved zaradi svoje teže in velikosti ne pleza na drevo.

Helikopter MI-8 nas je spustil v to okolje, ki ga je za območje brez človekovih posegov določil že davnega leta 1934 nihče drug kot tisti Stalin, ki ni ravno slovel kot neki goreči ekolog. Ta poteza in njegova avtoritativna oblast sta vse do danes ohranila enega najbolj prvinskih naravnih zakladov na planetu. Samo nekaj tisoč turistov letno dobi dovoljenje za enodnevni obisk rezervata Kronotsky, ki lahko traja največ pet ur dnevno. Čas obiska poteka po strogem protokolu in pod vodstvom rangerjev, ki so za učinkovito zaščito živali usposobljeni tudi za energičen nadzor morebitnega krivolova.

Že popoldne istega dne po pristanku smo spoznali svoje »angele varuhe«. Iz ograjenega bivališča, varovanega z električno napetostjo, so nas popeljali na potep v tajgo opazovat prehranjevanje medvedov z jagodičevjem. Pot smo si utirali v visoki travi in grmičevju, visokem do pasu. Shojene medvedje steze so nas vodile do nekaj kosmatincev, ki so vneto brskali po podrasti in se niso nič kaj vznemirjali zaradi naše bližine. Kolono sta v sredini in na koncu izmenično varovala dekle, oboroženo z avtomatsko vojaško puško, in njen kolega. Vodil je izkušeni ranger, impozantna pojava v maskirni obleki. Oborožen z zmogljivim dolgocevnim orožjem je opazoval naravo, po svoji presoji je določal smer poti in po potrebi z znaki dajal navodila. Strnjena kolona in strogo spoštovanje gosjega reda sta bila zagotovilo za varno strelsko črto rangerjem v primeru napada zveri.

Na videz mirne zveri v svoji veličini in v svojem okolju so nas večkrat negotovo spremljale z zadržanim in včasih tudi nevidnim pogledom iz goščave. Malo je trenutkov v življenju, ko se lahko soočiš sam s sabo. Takrat sem se. In to v spoznanju, da sem del največjih uničevalcev našega planeta.

On pa se je samo zleknil …

Spust z vulkana Mutnovsky.

Pri srečanju z medvedi, s starimi neugodnimi samci in mamami s po dvema ali tremi mladiči na razdalji nekaj metrov so nas rangerji v nemi govorici narave soočali z njihovimi nagonskimi pravili obnašanja. Veljalo je, da smo se na znak mirno ustavili. Medved se je običajno postavil v pozorno držo. Opazovali smo drug drugega brez kakšnih koli kretenj ali celo znakov panike. Samo radovednost in pričakovanje. Po krajšem času sta napetost in radovednost živali običajno popustili in sta se mirno za nekaj metrov oddaljili v zavetje tajge.

Dogodek, ki me bo spremljal vse življenje, se je zgodil, ko nas je z dvigom roke vodilni ranger ustavil. Za deblom ob stezi je spala po moji presoji vsaj tristokilogramska zverina. Ogromna glava ji je počivala na spodviti šapi, ki se je končala z dolgimi kremplji. Na razdalji približno petnajstih metrov se je prav zasrepela v nas. Verjetno je ugotovila, da ji nismo nevarni in se je po nekaj dolgih minutah v svoji gmoti ponovno brezbrižno zleknila. Da, zleknila! Takšna kamčatska zverina lahko meri stoje v višino tri metre in tehta do 500 kilogramov, saj velja za največjo med medvedjo populacijo.

Ranger je z naperjeno puško obšel žival v velikem loku skozi tajgo na nasprotno stran. Manever, da bi njeno pozornost preusmeril nase, mu je uspel samo v tem, da se je mrcina ulegla čez stezo in si zagotovila nadzor v vse smeri, levo in desno. Ranger se je vrnil in nas povedel po svoji sledi skozi tajgo, da smo žival obšli. Vse se je zgodilo v popolni tišini, kot v sanjah. Ko sem se zavedel časa, ki je minil, in občutka adrenalinske bolečine, ki mi je hotela razgnati prsi, sem si resnično zaželel varnega zavetja. 

Slikovita igra narave

Kaldera Uzon

Po nekaj dneh smo vso svojo kramo spet naložili na helikopter. Mišo, naš vodnik, kuharica Nataša in Julija, deklica za vse, so nas tokrat popeljali na planine pod vznožje vulkana Mutnovsky. En šotor je bil zavetišče za kuhinjo, drugi pa skupna spalnica z vojaškimi ležišči za tiste bolj občutljive. Sam sem dobil vrečo s šotorčkom in prosto izbiro za postavitev po neskončni planini med zaplatami snega. Vožnje z značilnim Kamazovim terenskim »avtobusom« po meliščih, snežnih strminah in premagovanja kupov vulkanske lave vse do izhodne točke za vzpon na vulkan nima smisla opisovati. Ker enostavno nimam ideje, kako to doživetje približati bralcu.

Vzpon na vulkan z najvišjim vrhom 2.323 metrov, ki velja s svojimi pejsaži za najlepšega med tridesetimi še živimi brati, je bil kljub naporom nepozabno doživetje. S svojo neobičajno obliko in delovanjem v več kraterjih velja kot najbolj zanimiv in najlepši vulkan Kamčatke. Vrh je obdan z ledenikom, ki se spušča v krater. Iz razpok bruhajo močni tokovi pare. Sikajoče fumarole (luknje v zemeljski skorji, skozi katere uhajajo plini) so obdane z žveplovimi kristali. Žvepleni plin zna biti zelo neprijeten za nepozornega ali preveč radovednega pohodnika. Vodotok, ki se rodi v teh razmerah, se prebija skozi čudovit kanjon Opasnyi in se konča z 80-metrskim slapom, do katerega je sestop zahteval precej spretnosti. Velika snežišča so namreč posuta z vulkanskim peskom, ki zaradi taljenja snega tvori pravo stožčasto pokrajino. Zaradi poletnih temperatur je bil na površju tudi staljen sneg, ki je dajal slab oprijem na poledeneli podlagi. Možnosti za zdrs so bile neomejene.

Nasprotno pa nas je vulkan Gorely sprejel zelo neprijazno. Vzpon v slabem vremenu na 1829 metrov visok vulkan je bil primerljiv z vzponom na Kamniško sedlo. Vendar ne v cikcakasti izvedbi steze, temveč po hrbtu vulkana v obliki stožca naravnost navzgor. Napor je bil zaman. Z razgledom v kraterje, globoke 200 metrov in napolnjene s kislimi jezeri, ni bilo nič – zaradi nizke oblačnosti. In ker vse mine, je napore in improvizacije preteklih dni organizator nadomestil z nastanitvijo v odličnem hotelu z odprtim bazenom v bližini glavnega mesta.

Srečanje s tolikšno mogočnostjo narave povzroči človeku občutek nebogljenosti in vdanosti. Ob naporih vzpenjanja na žive vulkane, ob bivanju med prostoživečimi zvermi in ob vtisih v spokojnosti mogočnega stvarstva mi je prišla na misel tale razlaga: Bog je ustvaril in ohranil Kamčatko zase. Z ognjem, ledom in zvermi se je zavaroval pred ljudmi. Kajti že zdavnaj je obupal nad populacijo naslednikov Adama in Eve, ki brezsramno zlorablja njegovo ime. Dovolj mu je hinavščine, nečimrnosti, pohlepa, sprenevedanja, licemernosti, sprevrženosti, pedofilije, posilstev, varanja, poneverb, napuha, vseh vrst kriminala, spovedi, odpustkov, uničevanja njegovega stvarstva. Ne vem. Morda me je na misel napeljalo zgolj dejstvo, da se glavno mesto imenuje po svetnikih Petru in Pavlu – Petropavlovsk-Kamčatski. Kamčatka, hvala ti. Ostala si mi v srcu.

Besedilo in fotografije: Drago Turnšek


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media