Kdaj lahko dobi nove čevlje?
Dostojanstvo je, če se cenim in spoštujem. Spoštovati pa me morajo tudi drugi.
Anonim
Spominjam se dne, ko sta prišli. Takoj sem ugotovila, da prva samo spremlja drugo – prijateljico. Le zakaj? Ker je izgubila zadnji kanček samostojnosti, ker ji je vzel vse, kar je imela nekoč rada, ker je »kupil« celo njena otroka, ker je neizmerno žalostna in povsem brez prebite pare.
Vprašali sta me, ali je to ekonomsko nasilje in kaj sploh narediti.
Začelo se je pred leti, ko je bila obupno sama in ga je spoznala. Zelo urejenega, galantnega, po njegovem mnenju celo premožnega. Pomenil ji je veliko. Vzljubil je njena odraščajoča otroka. Bili so precej srečni. Na svojo družino je v trenutku pozabil, saj so ga dobesedno »izgnali«. Ni je zanimalo, zakaj. Celo smilil se ji je. Kmalu sta kupila večje stanovanje ter postala solastnika. Dal je zelo malo, ona pa celo tudi vse prihranke »iz nogavice«. Ker je bil izjemno pozoren in dober, je dobil čisto polovico. Da ne bi bil prizadet njegov ego.
Nenadoma je ostala brez službe. Govoril ji je, da jo bo že našla. Zato je le pridno gospodinjila zanj in otroka, ki sta se bližala diplomi in na hitro odšla. Redko se vračata na obisk. Prisluhneta le njemu, saj jima »postreže« s posebnimi argumenti.
Ostala sta sama in v dvoje, njeno delo je preraslo v svojevrstno »suženjstvo«. Kmalu je ugotovila, kaj pomeni biti brez prebite pare. Ločil jo je od vseh najdražjih, jim sporočal, da nenehno pozablja, pušča prižgano kuhalno ploščo in postaja precej nevarna. Zase in njun dom. Potrebovala bi odličnega psihiatra. Če ne kar hospitalizacijo. Ojoj, pa saj to sploh ni res. Prav on je pustil prižgan štedilnik. Da bi ji to lahko očital. Prodal je celo njen avto. Saj ga vendar ne potrebuje. Pa še drag je za vzdrževanje. Kupnino je seveda zadržal. In telefon je le na kartico za 10 evrov. Rekel je, naj varčuje in ne telefonira. Sploh ne, če ni prav nujno. Torej le na 112 ali 113.
Zbrala je pogum in vse povedala prijateljici. Prav vse. Skrivaj. Dobili sta se na hitro blizu tržnice in med nakupi.
Ekonomsko nasilje je subtilno, navzven brez podplutb in zlomov. Njegove žrtve ga sprva niti ne razumejo in doumejo. Ne nazadnje denarja res nimajo. Njegove posledice občutijo na psihi, ki se zapira pred svetom, služi »gospodarju« in dela zanj.
On si lahko privošči vse. Zanj pere, kuha, nakupuje, ga masira in malikuje. Težko shaja s točno odmerjeno vsoto, saj tudi jedilnike izbira on. Kosilo točno ob 12. uri. Do kdaj bo zmogla vsa ta ponižanja? Za vsak izhod mora dobiti predhodno dovoljenje.
Prišla je po pomoč. Prodala bi lahko stanovanje, a ni samo njeno. Ne bo se strinjal. Tudi njena sinova ne. Prepričal ju je, da želi zapravljati in ju prikrajšati za dedovanje, on pa misli tudi nanju. Kdo jo bo preživljal, če bo sama? Po prodaji bi imela dovolj za garsonjero, kmalu bo dovolj stara za pokojnino. Bo skromna, a le njena.
In vendar je treba poiskati pomoč. Nova zakonodaja žrtvi dodeli osebo, ki ji zaupa in jo spremlja na poti reševanja težav. Če je resno ogrožena, pa tudi odvetnika. Nasilniku lahko sodišče izreče prepoved približevanja, celo lastnemu domu.
Na centru za socialno delo morajo sklicati tim in narediti načrt pomoči. Storilec se mora bati odkritja nasilja, sicer žrtev uničuje do bridkega konca. Lahko tudi psihičnega zloma. In ta res konča v psihiatrični bolnišnici. »Krpanje« zveze ne pride v poštev. Krpati nima česa in tudi spremenil se ne bo. Je pa zagotovo prav ekonomsko nasilje tisto, ki ga žrtve redko prijavijo, pristojni pa težko prepoznajo in še težje dokažejo. Tako kot psihično.
Gospa je ob koncu le še vprašala, na koliko let ji pripadajo novi čevlji. Na dve ali le tri? In zbala sem se, da bo ostala ob njem, vdana v usodo in tako zelo sama.
Ne posnemajte je, predvsem pa ne nasedajte lepim obljubam, preveč se jih je že »opeklo«.
