Priloga: Na Jezersko – pod gorske vršace

Če si želimo mirnega in aktivnega oddiha, raziskovanja in pohajkovanja v pristni naravi, bo Jezersko zagotovo prava izbira. V vročih poletnih dneh se lahko osvežimo v slovitem Planšarskem jezeru, obiščemo slapove in izvire, se napijemo edinstvene jezerske slatine, se do sitega naužijemo pogledov na okoliške gore, tistim z gorniško žilico pa kraj ponuja odlično izhodišče za bližnje vršace. Lahko se odločite za enodnevni izlet ali pa za večdnevno bivanje, možnosti so raznovrstne.

Jezersko je za vse, ki si želijo napolniti baterije in se naužiti neokrnjene narave. Je kraj, kjer lahko zares začutimo pristni stik z naravo in samimi sabo, in to le po približno uri vožnje iz Ljubljane. In še pomembna posebnost, ki je bodo veseli romantiki po duši: po 23. uri v kraju ugasne vsa javna razsvetljava, nad nami pa se razpne mogočno zvezdno nebo.

Poglejmo nekaj jezerskih naravnih znamenitosti, vse so od središča kraja oddaljene za uro ali manj hoda.

Izvir potoka Jezernice. Gorski potok Jezernica izvira na območju Ravenske Kočne, na travniku za domačijo Ancel. Po približno dveh kilometrih potok napaja Planšarsko jezero, iz katerega pot nadaljuje po dolini in se na Spodnjem Jezerskem izliva v reko Kokro.

Planšarsko jezero je pravzaprav jezerce v obliki srca, ki so ga zajezili domačini v spomin na veliko ledeniško jezero, po katerem je kraj dobil ime. Je najprivlačnejša točka v kraju in njegov simbol. Ob jezeru domačini že od leta 1958 vsako leto avgusta prirejajo Ovčarski bal, menda je to najstarejša etnografska prireditev v Sloveniji.

Izvir reke Kokre. Reka Kokra ima vse značilnosti alpske reke in izvira v treh krakih pod Virnikovim Grintovcem na višini med 1100 in 1300 metri v dolini Komatevra. Pot do izvira lahko začnemo pri zadnjem odcepu za partizansko bolnico Krtina. Do izvira se vzpenjamo ob reki. V naselju Spodnje Jezersko se Kokra združi z Jezernico, ki priteče iz Planšarskega jezera. Po 35 kilometrih se izliva v reko Savo in se na svoji poti spusti za kar 950 metrov nadmorske višine. Zaradi hitrega toka je tudi sredi najhujše poletne vročine osvežilna in hladna.

Makekova jezerska tisa je stara med 500 in 600 leti. V času turških vpadov so rekli, da tisa preganja konje, saj je strupena. Tako so povsod, kjer so hodili Turki, posadili tise, da bi jih obvarovale. Tisine vejice so domači zatikali tudi v velikonočno butarico ali pa so nalomili njene vejice za kropljenje. Za božič, novo leto in svete tri kralje so nalomili vejice za žegnano vodo. Tudi pirhe so nosili pod domačo tiso. Tisov les je zelo trpežen, dekorativen in ga med drugim uporabljajo kot 'podstavek' za lovske trofeje. Iz tisovega lesa izdelujejo tudi loke, saj je trden in prožen. Makekova tisa ima obseg 3,2 metra.

Jezerska slatina, še ena od naravnih znamenitosti, je zdravilna mineralna voda, o kateri je znameniti slovenski raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor zapisal tole: »Na Jezerskem, med visokimi snežniki, kjer izvira Kokra, namreč na kranjski in koroški meji, nahajamo več slatin, ki sem od njih sam eno poskusil, večkrat pil in jo spoznal za precej dobro.« Res je »precej dobra«, saj je polna manganovih in amonijevih snovi, zato jo še posebej priporočajo pri boleznih srca in ožilja, hkrati pa dobro vpliva tudi na prebavo. Po okusu spominja na donat, le da je brez mehurčkov. Najbližji domačini vedo, da je bila slatina nekoč speljana do mogočne Ankove domačije, tam so jo točili. Pravili so ji »ta kisva voda«, speljana pa je bila do korita in v črno kuhinjo, kamor je pritekla tudi običajna »ta svatka voda« iz Roblekovega grabna. Seveda takrat ni bilo nobenih raziskav, ki bi potrjevale zdravilnost te vode, domačini so se po pitju preprosto bolje počutili. Med obema vojnama so jezersko slatino ob vsakem obroku postregli v tamkajšnjih hotelih in restavracijah, pred leti so to lepo navado Jezerjani oživili.

Priporočajo, da na dan ne popijemo več kot dva decilitra jezerske slatine, saj vsebuje tudi veliko magnezija in deluje kot odvajalo. Izvir mineralne vode je sicer približno 10 minut hoda od Ankove domačije, vendar pa je občina jezersko slatino leta 2013 zaradi boljše dostopnosti speljala v bližino glavne ceste. Torej je treba obvezno zaviti še do tistega velikega lesenega korita.

Od Ankove domačije (tudi zanimiva točka za obisk) krenemo proti izviru mineralne vode. Malo pred vrelcem se pot odcepi desno na strmo gozdno cesto, kjer je smer označena z rdečimi markacijami. Po približno 10 minutah vzpona po markirani poti pridemo do table, ki nas usmeri do dvojnih Ankovih slapov. Zgornji sedemmetrski slap je enopramenski z zelo razgibano podobo, spodnji, nižji pa širokotočni – v obliki zavese. Sta na višini 1240 metrov.

Območje Jezerskega je izjemno bogato tudi z rastlinjem in zdravilnimi zelišči, saj tu uspeva več kot 1000 rastlinskih vrst. Že pater Ašič naj bi dejal, da je čaj z Jezerskega poseben in ima večjo vrednost od čajev z drugih območij. O moči zdravilnih zelišč zna veliko povedati Tanja Rebolj, ki je z možem Juretom pred nekaj leti obnovila stavbo nekdanje pošte in jo spremenila v prenočišča, objekt pa v svojevrsten nastanitveni center zaokrožujejo še prostor za kampiranje, čudovite glamping hišice, od katerih je ena tudi družinska, ter koča Skriti biser, ki je namenjena bivanju do pet ljudi. Tanja sama izdeluje paleto različnih zeliščnih izdelkov: od naravnih zeliščnih mil, čajev, sirupov pa do slastnih marmelad in zeliščnih likerjev, do zdaj jih je nastalo že več kot 20 različnih. Še posebej je ponosna na svojo jezersko Pehto, saj ta vsebuje kar 102 zelišči in čisto vsa so nabrana v neokrnjeni naravi jezerskih vršacev. Kot poudarja Tanja, je bivanje v Cvetu gora namenjeno tistim, ki si želijo predvsem mirnega oddiha v objemu čiste narave in uživajo v tišini.

Besedilo in fotografije: Maja Korošak