Jaka ga še kar »šraufa«

Prosti čas | jul. '20

Dobre stare viže

»Tota korona pa je res brez bontona! Prišla je iz totega Vuhana in je celi svet ogrozila, jaz samo upam, da jo bo poletna vročina dokončno ubila, in nas folk pa končno iz bajt vun pustila. V resnici je korona peta kolona, ki te zvije, zašije, ti za ovratnik diha in tvoja pljuča prepiha. Korone, to je najvažnejše, še nihče videl ni, poznamo jo pa vsi! Korona gre rada v družbo s svojo okužbo. In prav nobenih korona ne špara …« je pred nekaj tedni povedal Jaka Šraufciger na naši osrednji televiziji.

Lansko leto bi Vinko Šimek najraje preskočil. Skoraj pol leta je namreč preživel v mariborskem UKC-ju, zdaj pa spet ustvarja, v teh dneh se je lotil pisanja knjige spominov. »Ko sem bil v času korone doma, sem pisal nove zgodbe, opisoval različne dogodivščine, kar bo v knjigi še kako prav prišlo vsem veselim Slovencem,« razloži. V njej bo povedal, kaj vse je v svojem življenju počel, in ker ima za seboj pestro in dokaj razgibano življenje, pomeni, da bo knjiga debela.

Na svet je Vinko Šimek prišel na pomemben dan. »Po devetmesečnem premisleku sem se rodil 25. junija. Da sem nekaj posebnega, sem ugotovil nekaj desetletij pozneje, ko se je država odločila, da se bo tudi ona rodila na moj rojstni dan. Dovolil sem,« se spominja.

Že v osnovni šoli je nastopal na proslavah, bil je visoke postave in je lahko zaigral tudi dedka Mraza. Rad pa je igral tudi zdravnika, saj je tako že zelo zgodaj spoznal prve bolnice. V šolo ga je velikokrat spremljala mama, celo torbo mu je nosila. Skoraj vsak dan pa so se otroci na zapornici pri studenški železniški postaji igrali kavboje in indijance. Vinko je bil kavboj in je vedno odpihnil indijance.

V vojsko pa ne

»Enkrat pa vse mine, ko več nisi mamin sine ... In takrat so mi skušali obleči vojaško suknjo. Moj angel varuh pa je bila dr. Benčan, moja očesna zdravnica, ki mi je napisala potrdilo, da imam okvaro na očesnem ozadju,« pove z nasmehom. Tako ga je naborna komisija JLA oprostila vojaščine in takrat je bil, kot se spominja, prvič in zadnjič prepričljiv v tragični vlogi. Solzne oči je imel, celo tolažili so ga, niso pa vedeli, da je jokal od veselja.

V življenju je počel vse mogoče in nemogoče stvari. Čeprav je bil kar naprej dejaven na različnih področjih, pa mu je vseeno uspelo, da se je tudi poročil in dobil sina Aljaža in Jerneja, ki sta ga osrečila s štirimi vnukinjami Kajo, Zojo, Isabelle in Kiaro.

Še kot najstnik je začel delati pri Radiu Maribor. »Celo osmrtnice sem bral,« se spominja radijskih začetkov. Na Dunaju je študiral igro, njegov profesor pa je bil Fritz Muliar, legendarni televizijski Švejk in prvak dunajskega Burgteatra. Kasneje je postal redni zunanji sodelavec časopisa Večer in je poročal z vseh jugoslovanskih glasbenih festivalov, imel je tudi svojo rubriko Vsak petek. Bil je tudi sodelavec Nedeljskega, pisal je še za reviji Antena in Stop. Na glasbenem festivalu Vesela jesen pa je bil vsestranski – napovedovalec, skladatelj, avtor besedil, tudi nekajkrat nagrajen, in dvakrat zmagovalec kot pevec. Z Alfijem Nipičem sta zapela Ko toti Štajerc v Dravo pade, skladbo Moj Maribor pa sta ubrano predstavila z Edvinom Fliserjem. Kar tri desetletja je bil tudi član prireditvenega odbora Zlate lisice, na tekmah je bil napovedovalec, uglasbil je tudi himno Zlate lisice in zanjo napisal besedilo ... 

Junak televizije

V drugi polovici sedemdesetih se je začel pojavljati tudi na televiziji, bil je voditelj nepozabne oddaje TV Žehtnik, slavne TV Križanke pa je zaznamoval skupaj z Mišo Molk. Kot voditelj, avtor in gost je nastopal v večini razvedrilnih oddaj slovenske nacionalne televizije. Z Dejvijem Hrušovarjem sta izumila oddajo Pop delavnica na Radiu Ljubljana, kjer je bil nekaj časa tudi voditelj jutranjega sporeda. Sodeloval je pri nastanku odmevne Lojtrce domačih, ki sta ji k slavi pomagala tudi dnevnik Večer in revija Kaj, ki sta izpeljala veliki zaključek v mariborski dvorani Tabor. Omeniti pa moramo še Marjanco, ki je doživela neverjetnih 1500 radijskih oddaj v slovenskem in nemškem jeziku, ob tem pa je izšla tudi revija s tem damskim imenom. Tako Lojtrca kot Marjanca sta bili prava paša za oči in ušesa z domačimi in tujimi glasbeniki. Kot voditelj in humorist je po Evropi potoval z Alpskim kvintetom, sodeloval tudi z ansamblom Avsenik in vodil koncerte najboljših slovenskih narodno-zabavnih ansamblov ob njihovih obletnicah.

Vinko Šimek je vesel, ko se spomni kar nekaj uspešnih besedil v slovenskem in tudi nemškem jeziku, ki jih je napisal za ansamble domače glasbe, tudi za Avsenike in Alpski kvintet. Ponosen je na Slavka Avsenika, ki je na njegovo besedilo zložil skladbo o Mišiki in Jaki Šraufcigerju – Moja zlata Mišika. Franc Šegovc, vodja ansambla Štirje kovači, mu je posvetil skladbo z naslovom Mož iz Maribora, ansambel Rž pa tisto poskočno Jaka, lojtro brž.

Za svoje delo je dobil kar nekaj priznanj, poleg osmih zlatih plošč še prvega viktorja popularnosti, zlati ekran, postal je tudi vitez dobre volje, v Avstriji pa je prejel nagradi Oberkrainer Award in EuroStar. 

Jaka, Marica in Dudek

Ponosen je tudi, da so ga še kot mladeniča povabili v mariborsko opero, kjer je v muzikalu My Fair Lady odigral vlogo Alfreda Doolittla. Sredi sedemdesetih let pa je srečal legendarno Nelo Eržišnik - Marico Hrdalo. Nela je pogosto nastopala v mariborskem hotelu Slavija, Vinko pa je bil študent, ki je tam vodil prireditve. Tako sta bila večkrat skupaj na odru, kjer je na njegova vprašanja duhovito odgovarjala. Ker je opazila, da je prežet s humorjem, je predlagala, naj si izmisli neki lik, ki »šraufa«. Dodal je ime Jaka ter delavsko obleko z rdečo čelado in Jaka Šraufciger je bil rojen. Veliko let kasneje, ko sta bila skupaj na odru, je rada povedala: »Glej ti njega, ko sva se spoznala, je bil Jaka malo pišče, a ja velika koka, a glej ga zdaj, kakav je postal veliki puran.«

»Takrat pa sem spoznal tudi Martina Sagnerja, nepozabnega Dudeka, s katerim sva bila štirideset let oziroma vse do lani, ko je za vedno odšel, prijatelja na odru in v zasebnem življenju. Nepozabna je najina pesem Mi mejaši smo pajdaši, s katero sva postala zmagovalca desetletja ptujskega festivala, pa tudi najina kaseta je bila prodana v zlati nakladi,« opiše še en del svojega plodnega in uspešnega življenja, povezanega z glasbo in humorjem. Dudek je z njim nastopil na prvi Lojtrci domačih, na Morski viži Bernardina in v vseh televizijskih oddajah Marjanca. Skupaj sta nastopala tudi na hrvaški televiziji.

Vinko Šimek je bil med prvimi slovenskimi odrskimi komiki, ki so nekoč nastopali po vsej naši skupni državi. Zdaj to še vedno počne v Sloveniji, občasno tudi na nemško govorečem območju, vesel pa je tudi povabil za vodenje praznovanj ob rojstnih dnevih in obletnicah pa tudi porok.

To pa še zdaleč ni vse, kar se je dogajalo na njegovem izjemno pestrem delovnem področju. In pravi, da je pred njim še kar nekaj poti … Naj bodo uspešne kot do zdaj.

besedilo in fotografija: Drago Vovk in osebni arhiv 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media