Devet mescev lepo, tri še lepše

Prosti čas | jul. '20

Bloško jezero leži na nadmorski višini 685 metrov.

Poleg Babnega Polja je planota Bloke s svojo višino od 700 do 800 metrov nadmorske višine drugi slovenski Tibet, kar naj bi pomenilo, da na njej hudo brije in je vse golo ter mrazilno. Še Bločani sami pravijo, da je pri njih devet mescev zima, tri mesece pa mraz. Nikar jim ne verjemite. Devet mescev je gori lepo, tri še lepše.

Bloščica je največja površinska voda na Bloški planoti. Glavna struga se polni iz več manjših potokov, ki izvirajo na neprepustni dolomitni podlagi med Zakrajem in Runarskim. Tudi osrednja struga Bloščice večji del toka teče po neprepustni dolomitni podlagi in izrazito meandrira, sprva v dinarski smeri – proti severozahodu, v zadnjem delu pa se obrne proti jugu. Številni meandri so posledica majhnega padca, saj potok teče po skoraj ravni planoti. Bloščica pri Velikih Blokah preide na območje jurskih apnencev in dolomitov, zato začne ponikati. Pri nizkem vodostaju ponikne v požiralnikih pod Velikimi Blokami, pri visokem vodostaju pa po površini teče naprej po sicer suhi strugi mimo Nove vasi in naprej do Fare, kjer dokončno ponikne. Voda z Bloške planote teče v Križno jamo ter v izvire Žerovniščice in Štebrščice na vzhodnem robu Cerkniškega polja. Dolomitna tla na planoti so pretežno neprepustna, edina večja voda Bloščica, rečica, ki vijuga po lokah skozi osrčje planote, ima komaj kaj odtoka, zato zastaja. Ponika šele v stikih z navadnim apnencem. Slikoviti meandri so polni življenja, celo na pragu zime. Da niso tako pohlevni, kot je videti ob nizki vodi, kažejo posušene lupine telesc in krakov odmrlih potočnih rakov, nasedlih po travnikih, potem ko se je narasla voda hitro umaknila v strugo.

Mežnarjev studenec

Bujno rastje se kaže le še v visokem ločju, drugo, tisto po bloško posebno in edinstveno – mesojeda rosika, mešinka in škrbica, blaženo spi. Bodimo še tako zagledani v Bloke, gori je že zima. Zimzelena je bodika, ki vas bo razveselila na gozdnih obronkih, streljaj ali dva proč od Bloščice. Bodika ima moška in ženska drevesa. Ženska so, kot se spodobi, vso zimo okrašena z rdečimi jagodami. Kot da jim je narava naklonila uhančke.

Pol kilometra od vasi Ulaka stoji na rahli vzpetini cerkev sv. Miklavža, svetnika dobrotnika, ki ima na Slovenskem največ cerkva, več kot dvesto. Dvesto metrov vzhodno od cerkve se v temni kotanjici pretaka Mežnarjev studenec, ki ga naravoslovci štejejo med znane kraške zaganjalke. Vsaki dve minuti se iz zemlje potoči voda iz stene oziroma iz kotanje za njo, ki jo napajajo skrivnostni izvirki. Ti dve minuti kakor da kažeta utrip skritega srca Blok; počasni utrip, da milijonletni utrip bloškega srca ne bi opešal. Potoček pod studencem pozimi ni zamrznjen. Poskusite svoje potrpljenje: morda boste opazili, kaj v vodi, iz katere se po sončnem zahodu rahlo kadi, počno raki. Malo naprej se bo voda v okljukih že bleščala v zledenelih nasmeških.

Bloke imajo tudi jezero

Ali to pomeni, da se v zibelki slovenskega smučanja, ki je obenem raj za dolge smučarske pohode, lahko poleti tudi kopate? Pozimi drsate? Lahko, če prej upoštevate svarilni napis na obrežju, da smete oboje početi le na lastno odgovornost. In tako boste na Bloškem jezeru videli vesele čofotalce in dričalce. Ena sama (ne)odgovornost. Ko je najbolj trden, se led na jezeru ne vdira, ko je najbolj vroče, se v jezernici komajda shladiš. Voda je visoka komaj dva metra, tako da plavaš vzporedno z ribami, tistimi najbolj počasnimi. In roko na srce: to jezero je pravzaprav večji ribnik. Ampak jezero se lepše sliši za turistično rabo.

Jezero je umetno, dolgo sto in široko devetdeset metrov, veliko torej osemdeset arov. Nastalo je leta 1964, ko so takratne oblasti skušale nekaj prispevati k razvoju bloškega turizma. V bližini vasi Volčje so dale zajeziti štiri izvire v povirju vijugave Bloščice in tako pravzaprav le zvišale nekdanji ribnik turjaških grofov. Ribe, to so kleni, ščuke, rdečeperke, postrvi, lipani in zlasti krapi, so torej v jezeru že dolgo doma, prav tako k njemu hodijo preizkušat srečo in pošiljat na pašo svoje živce že generacije ribičev. Če ga spečeš po bloškem receptu, ki naj bi bil skrivnost, bloški krap ne smrdi po mulju. Uloviti ga moraš v hladnih dneh, odstraniti mastne dele in ga za tri dni dati v kvašo.

Bloščica teče v številnih okljukih, ob velikih nalivih rada poplavlja.

Zaradi trstičja in rogoza na jezerskih brežinah pa se na Blokah ustavlja tudi vse več preletnih ptic. Narava ima tu svojo posebno podobo, povsod po planoti jo označuje predvsem počasi odtekajoča voda, ki ima na jezeru svoj posebno lep okras: vsako leto je več lokvanjev. Zanimiva je na primer tudi rosika, ki živi od lova na žuželke. Izloča lepljive kapljice, ki dišijo po medu. Ko je plen ujet, se lovke zavijajo navznoter kot pri morskih vetrnicah. To čudo je vredno opazovati od blizu, se mu dati ujeti za minuto ali dve, potem pa odžvorkljati naprej. Odžvorkljati? Da, med bloškimi izletniškimi rekviziti naj bodo poleg smuči, drsalk in kopalk tudi gumijasti škornji. Tako pridete Blokam nekoliko pod kožo.

V soteski Kadice se v tolmunu stekata dva slapova.

Kar odteka z Blok, se hitro ureže v okoliške doline. Voda s planote teče v Križno jamo nad Loško dolino in v izvire Žerovniščice in Štebrščice na vzhodnem robu Cerkniškega polja. Od potokov je Mateča voda, ki se na vzhodu, kmalu za vasjo Runarsko, izliva v sodraško Bistrico, še posebno slikovita v soteski Kadice. To ljubko ime pride od draselj, ki jih je v apnenec izdolbla vrteča se razdivjana voda. To niso velike jame ali kadi, so res kadice. Bloški planinci so skozi Kadice nadelali in markirali stezo, ki je lepo prehodna in prav po planinsko mikavna. Po tavanju čez mokre travnike Bloščice in skakanju čeznjo se prav prileže malo telovadbe čez drn in strn slikovite soteske, spust v grape in poplezavanje na skalne zobe, še posebno lepo pa je spremljati premene večno žive vode, njene brzice, slapišča, tolmune, prodišča ali pa slapove, od katerih je tisti petmetrski vreden uživaškega pogleda!

 Dostop do Blok: Odcep avtoceste Ljubljana–Postojna pri Uncu: skozi Cerknico, Grahovo in Bločice do Nove vasi (31 km). Sprehodi po 144 kvadratnih kilometrih pretežno ravnih Blok so mirni in lagodni. Rečico Bloščico je najlepše opazovati na planoti izza Bloškega jezera. Parkirate ob poljski cesti kmalu za cerkvijo sv. Volbenka. Jezero leži jugovzhodno od hriba Ognjik (824 m), ob vasici Volčje, približno na sredini 144 kvadratnih kilometrov velike bloške planote, na nadmorski višini 685 metrov. Iz Nove vasi pelje do njegovih obrežij cesta tudi označena pešpot. Priporočljiv zemljevid: Izletniška karta Notranjski Kras 1 : 50.000.

Bloška smučarija

Prvi ohranjeni zapis o bloškem smučanju je iz leta 1689; Valvasor govori še o »dveh lesenih deščicah«. Jožef Bevk pa leta 1845 v Kmetijskih in rokodelskih novicah že razvije pravo reportažo: Človeku se veseli srce, kadar po debelem snegu in čez visoke zamete, posebno po ravnem (če se sneg preveč ne prijemlje), z urnim potiskanjem smuči, skoraj, kar lahko povem iz izkušenj, hodi tako hitro kakor po kopnem. Hoja v hrib je bolj težavna in zamudna, ker je treba ovinke hoditi, in če je treba dolgo v breg iti, se hitreje in lažje na krpljah, kot pa na smučeh pride. Navzdol pa, kdor je vajen, se kot blisk po ravni dolini spusti ...

Še okvirček o bloških smučarjih: Jože Žurga iz vasi Studenec je pri sedemnajstih letih šel za očetom v Argentino. V hudi nostalgiji za smučanjem je začel vijugati po atlantskih tihomorskih valovih in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postal južnoameriški prvak v srfanju. Del obale v argentinskem Miramaru se imenuje po njem.

 Besedilo in fotografije: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media