Tovarno je zamenjalo nakupovalno središče

Zgodbe | jul. '20

Nekoč smo imeli

Angelca Turšič za svojim prvim pisalnim strojem

Ob Celovški cesti v Ljubljani, tam, kjer danes stoji razkošno nakupovalno središče, so nekoč ropotali stroji Dekorativne Ljubljana, tovarne dekorativnih pohištvenih tkanin. Opremljali so hotele po vsej Jugoslaviji, pisarne, poslovne stavbe, domove. Bilo je eno največjih in najuglednejših slovenskih podjetij, ki je potonilo skupaj z izgubo jugoslovanskega trga in vdorom tujih ponudnikov cenejšega tekstila. 

 Njihovi izdelki kavči, fotelji, oblazinjeno pohištvo in druga notranja oprema so bili kakovostni, lepi, sodobni … Stroji so ropotali noč in dan, kadar je bilo veliko naročil, so delali celo v štirih izmenah, v treh izmenah skoraj do konca. Dekorativna je v najboljših letih dajala kruh več kot tisoč petsto zaposlenim. Tovarna je bila pomembna predvsem za ženske, številna mlada dekleta so prihajala pretežno iz vasi v okolici Ljubljane v želji po lepšem življenju, mnoga so bila brez izobrazbe. Delale so večinoma za stroji, mojstri in delovodje so bili pretežno moški.

 Dekorativna je nastala leta 1949 z združitvijo tovarne zaves Stora in tekstilne tovarne za plišaste tkanine Ferdinanda Eiflerja. Sprva je obratovala na dveh lokacijah, nato so proizvodne hale zgradili ob Celovški cesti, ki je bila tedaj praktično še predmestje Ljubljane. V halah so namestili najmodernejše stroje za tiste čase. Postavili so predilnico, tkalnico, barvarno, šivalnico, pripravljalnico, kasneje so imeli tudi svojo trgovino. Plače niso bile visoke tako kot nikjer v tekstilni industriji, delavci pa so bili zadovoljni in ponosni, ker se je podjetje širilo, veliko so vlagali v razvoj. Po dostopnih podatkih naj bi v Dekorativni v najboljših časih stkali deset milijonov kvadratnih metrov blaga na leto.

Ugled in kakovost

Tkali so ploske in plišaste tkanine, namenjene notranji opremi. To so bili tudi časi razvoja turizma v Jugoslaviji, ko so po vsej državi gradili hotele. Dekorativna je bila eno najbolj uglednih jugoslovanskih podjetij pohištvenega blaga. »Izdelovali smo zahtevne žametne tkanine, astrahan, bidermajer, žamet in pliš. Po plišu je bilo zelo veliko povpraševanja,« se spominja Angelca Turšič, ki je kot 17-letno dekle v Dekorativno prišla leta 1958.

Pod spretnimi prsti tkalk so na ročnih statvah nastajale tudi zahtevne tkanine po umetniških predlogah uglednih slikarjev, delali so izjemno kakovostne tapiserije in gobeline, ki so krasili mnoge hotele, upravne zgradbe, poročne dvorane, razstavne prostore. V takšen izdelek so vložili ure in ure zelo natančnega in zahtevnega dela. A tega so bili delavci vajeni, bili so ponosni na svojo tovarno, med seboj so bili tesno povezani, mojstri so dobre delavce spoštovali, direktorji so se pogosto sprehodili po proizvodnih halah, se ustavljali ob strojih in nagovorili zaposlene. »Ljudje smo držali skupaj, nič nam ni bilo težko,« se spominjajo nekdanji zaposleni. Leta 1972 je podjetje obiskal predsednik Tito z ženo Jovanko in z njimi dočakal novo leto, kar je za številne zaposlene še vedno eden najlepših spominov.

Tovarna izbrisana z zemlje in spomina

Kupci tkanin niso bili le z domačega tedaj 20-milijonskega jugoslovanskega trga, »med naročniki je bila tudi ameriška vojska v takratni Zahodni Nemčiji, prav tako so nekaj blaga izvažali v Švico, Nemčijo, Avstralijo ter na Dansko in Novo Zelandijo. Da je bilo blago brezhibno, so skrbele predvsem ženske, ki so bile gonilo tovarne,« so leta 2014 zapisali v Delu. Časopisna hiša Delo je namreč skupaj z Muzejem in galerijami mesta Ljubljana in Zgodovinskim arhivom Ljubljana pripravila odmevno razstavo Adijo, tovarna. Spomini pozabljenih delavcev

Angelca Turšič med člani folklorne skupine. Fotografija je nastala v Golf hotelu na Bledu leta 1965.

V osemdesetih letih se je začel jugoslovanski trg odpirati za tuje trge, v državo so prihajale cenejše tkanine, z osamosvojitvijo je podjetje izgubilo tržišče. Potem je šlo samo še navzdol. Vodilni se očitno na nove razmere niso znali ali zmogli dovolj hitro odzvati. Nekdanji zaposleni se spominjajo, da so se začele širiti govorice, kakšna škoda je, da na »tako dobri lokaciji stoji tovarna«, med ljudi se je naselila negotovost. Potem se je zgodil klasičen scenarij: blago je ostajalo v skladišču, naročil je bilo vse manj, plače so zamujale, ljudje so se reševali, kot so vedeli in znali. Najboljši kadri so si poiskali delo, veliko jih je odšlo na zavod, dokupovali so si delovno dobo, leta 1997 je bilo vsega konec. Zaradi nizkih in tudi neizplačanih plač, počasnega hiranja tovarne, predčasnih upokojevanj in čakanja na zavodu za zaposlovanje imajo nekdanji delavci v povprečju zelo nizke pokojnine, čeprav so v Dekorativni delali vso delovno dobo.

Sami lepi spomini

Angelca Turšič se spominja le lepih stvari. Prišla je iz okolice Polhovega Gradca v podjetje Dekorativna, kjer je že delala njena sestra. Zaposlila se je v komerciali, narejen je imela administrativni tečaj in spomni se, da jo je tedanji direktor Bernard Rode sam predstavil vsem sodelavcem. Kasneje je ob delu končala srednjo šolo in je delala v računovodstvu. Ker je hitro slepo tipkala in je dobro obvladala stenografijo, so jo pogosto uporabili kot zapisnikarico pri zaupnih nalogah, ponosno pove. Tovarna je ljudem pomenila drugi dom, zaposleni so se družili tudi po službi, pomagali so si pri gradnji hiš, skupaj so dopustovali. »Nekoč so se na našem dvorišču znašli Tomosovi mopedi, ker nam je Tomos dolgoval denar, so nam poslali motorje. Kar na tovarniškem dvorišču smo se učili voziti z njimi, tudi ženske, takrat smo bile še vse v krilih, to je bilo smeha. Zaposleni so te mopede lahko odkupili na obroke, ostale je podjetje prodalo,« se spominja sogovornica. In tega, da je ob svojem prihodu tipkala na približno 10 kilogramov težak pisalni stroj znamke Triumph, ob odhodu skoraj 30 let kasneje pa že na električnega. Ko je zapuščala Dekorativno, je stari pisalni stroj odkrila med odpisanim materialom in ga za majhen denar odkupila. »Dragocen spomin je in še vedno lahko pišem nanj,« ponosno pokaže.

Spominja se tudi napredka podjetja, gradnje novih hal, novih strojev in kako so se oblikovalci in tehnologi s svetovnih sejmov vračali polni novih zamisli in znanja, kar so nato uresničevali v domačih delavnicah in za risalnimi mizami. Za zaposlene je bilo dobro poskrbljeno s prehrano, reševali so stanovanjske težave, ob morju so bile hišice za oddih, sindikat je skrbel za ozimnico in tudi za šport, kulturo in razvedrilo. Imeli so svoj časopis ter pevsko in folklorno skupino, v kateri je plesala tudi sogovornica. Pripravljali so proslave in praznovanja, tudi z družinami zaposlenih. Ogromno so vlagali v družbeni standard, med drugim so pomagali pri gradnji Andersenovih vrtcev v Šiški. »Leta 1965 so na Bledu odprli Golf hotel, ki smo ga mi opremili. Na opremo smo bili zelo ponosni. Takrat smo na srečanje povabili poslovne partnerje iz vse Jugoslavije, kar je bilo sicer v navadi vsako leto. Pripravili smo jim tudi bogat kulturni program, tudi s folklorno skupino smo zaplesali,« se spominja Angelca Turšič.

Sestavni del Dekorativne je bila tudi nekdanja tovarna Volna Laško, ki se je leta 1977 združila z Dekorativno. To je v Laško prineslo izdelavo različnih pohištvenih tkanin, lotili pa so se tudi ročnega tkanja unikatnih izdelkov iz naravnih vlaken. Tudi obrat v Laškem je marca leta 1996 pristal v stečaju, okoli sto zaposlenih pa na zavodu. Prazne proizvodne hale so postopoma zapolnili najemniki, na nekdanji ponos mesta pa še danes spominja visok opečnat dimnik. V Muzeju Laško so leta 2018 pripravili spominsko razstavo o Volni oziroma Dekorativni Laško, gradivo pa je del muzejske zbirke.

Jožica Hribar, fotografiji: J. H. in osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media