Priloga: Libeliče – za vedno zapisane v zgodovino 

Prosti čas | jul. '20

Nad krajem se dviga obnovljena cerkev sv. Martina

Libeliče so skoraj neznana koroška vas, ujeta med reko Dravo, slovensko-avstrijsko mejo in Strojno, najvišje ležečim naseljem. Naselje ob robu Libeliškega polja pod Libeliško goro v občini Dravograd se zadnja leta tudi turistično prebuja, ponašajo pa se z izjemnim narodnozavednim dejanjem, s katerim so se v preteklosti zapisali v zgodovino.

Krajevna skupnost ima okoli 660 prebivalcev, sestavljajo jo štirje zaselki, nastanek kraja pa po dostopnih podatkih sega celo v 9. stoletje. Še v začetku 19. stoletja so bile Libeliče povsem slovenska vas, sicer del avstro-ogrske monarhije. Po francoski marčni revoluciji so leta 1849 postale samostojna občina, ki se je hitro razvijala, saj je bil kraj ob pomembni rečni prometni poti, namreč vas je bila že v 16. stoletju pomembno pristanišče za dravsko brodarstvo. Hiter razvoj pa je prinesel tudi krepitev in prebujanje nemškega uradništva, na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je hitro povečevalo število nemškega prebivalstva. Gospodarsko in trgovsko so bili usmerjeni predvsem na sever, sicer pa so bili dobri kmetovalci in zelo zavedni Slovenci. V znamenitem plebiscitu leta 1920 so se seveda opredelili za priključitev matični domovini, a spadali so v cono A, ki je večinsko glasovala za Avstrijo in bila z mednarodno pogodbo 10. oktobra 1920 priključena Avstriji. Toda prebivalci niso sprejeli nove meje in avstrijske oblasti, zato se je začel neprikrit upor.

Potekal je pod vodstvom domačih izobražencev, njihov idejni vodja je bil župnik Anton Vogrinec, njegova najtesnejša sodelavca pa mlada učitelja Janko Gačnik in Rudolf Mencin. Po dveh letih jim je uspelo in Libeliče so leta 1922 vrnili Jugoslaviji. Odločitev so prejeli 30. septembra, veljati pa je začela že naslednji dan, kar je edinstven primer v zgodovini na naših in evropskih tleh. In dejanje, na katero so krajani izjemno ponosni. Pred župniščem je spomenik Antonu Vogrincu, osrednja turistična znamenitost kraja pa je plebiscitni muzej. Zelo skrbno urejena zbirka najrazličnejših dokumentov, fotografij in propagandnega materiala priča o narodnozavednih ljudeh in njihovem neverjetnem pogumu in pokončnosti. Dodana vrednost muzeja so tamkajšnji vodniki, ki obiskovalcem z zgodbami in zgodovinskimi dejstvi pričarajo tukajšnje razmere pred sto in več leti.

Simpatična sova vodi po učni poti.

A muzej še zdaleč ni vse, kar je mogoče videti v Libeličah, ki so idealen kraj za celodnevni izlet. V nekdanjem župnišču so postavili pravo staro šolsko učilnico, v kateri so na ogled oprema, učila in učni pripomočki iz obdobja po drugi svetovni vojni. Tudi šolstvo ima namreč v tem malem kraju dolgo tradicijo, svojo pravo osnovno šolo so dobili leta 1818. Popolno osnovno šolo so zaradi vse manjšega števila otrok izgubili leta 1973, danes osnovno šolo do petega razreda obiskuje 30 otrok, višje razrede pa otroci obiskujejo v Dravogradu. V kraju imajo še trgovino in pošto, gostilne pa ne. 

Posoda za kuhanje na ognjišču.

Ponašajo se tudi z največjo črno kuhinjo v Sloveniji. Obiskovalci dobijo nazoren vpogled v danes težko predstavljiv način bivanja v naših domovih. Pogled zgodovinsko-etnološko zaokroža zelo bogata kmečka zbirka, v kateri je okoli 800 predmetov, orodij in strojev, ki so bili v uporabi v tradicionalnih kmečkih gospodarstvih od druge polovice 18. stoletja pa vse do leta 1970. Z zbirko so želeli predvsem mlajšim rodovom prikazati, na kakšen način in s čim so na podeželju delali in uspešno gospodarili naši predniki. Pri starejših obiskovalcih prebudijo predvsem spomine in pogosto tudi nostalgične občutke. V zbirki je mogoče videti skoraj povsem pozabljene pripomočke, ki so bili nekdaj obvezen sestavni del vsake domačije. Ker pa so bile dobre shrambe zelo pomemben del kmetijskega gospodarstva, je tukaj še kašča. Prajzova kašča je sto let staro poslopje, ki je bilo namenjeno shranjevanju žit v posebnih posodah, ki so jim rekli kôšta, v njej so shranjevali tudi (pretežno dimljeno) meso in drugo hrano, v kleti pa je bil prostor za kar 30 ton krompirja.

A ko obiskovalci pridejo v Libeliče, jih najprej na manjši vzpetini pozdravi farna cerkev sv. Martina, njene osnove segajo celo v 12. stoletje, kasneje je bila nekajkrat prezidana in dozidana, leta 2002 so temeljito obnovili njeno notranjost. Ob njej je kostnica, samo tri so v Sloveniji, ki so obdržale svojo vsebino.

Da pa obiskovalci ne bi prehitro zapustili kraja, domačini prijazno vabijo še na krožno naravoslovno učno pot, imenovano Velika uharica. Zaščitni znak poti je zaščitena sova uharica, ki je simbol učenosti in modrosti. Pot je dolga 2,5 kilometra, zanjo so potrebne slabe tri ure hoje, je zelo lepo označena, ob njej je 29 tabel, ki pohodnike seznanjajo z naravnimi posebnostmi, in je torej tudi izobraževalna. Pot se začne v Libeličah, ki ležijo na 443 metrih nadmorske višine, in pripelje na najvišjo razgledno točko – 612 metrov visoko Libeliško goro. Za preutrujene obiskovalce je na voljo tudi krajša pot, ki jo je mogoče prehoditi v dobre pol ure. 

Gonilna sila krajevne skupnosti je domače kulturno-prosvetno društvo, znotraj katerega deluje tudi mešani pevski zbor, v širšem okolišu so znani ljudski pevci iz Libelič, posebej aktivne pa so tukajšnje kmečke žene, ki skrbijo za ohranjanje kulturne in gastronomske dediščine kraja. Med drugim so izdale tudi Libeliško kuharico, v kateri so zbrani recepti tradicionalnih domačih jedi. Knjigo je mogoče kupiti pri vodnikih.

Besedilo in fotografije: Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media