Streznitev pa taka
Česar človek ne razume, tega se boji.
Jean Edmond Cyrus Rostand
Povsem po naključju sem jo srečala. Gospo, ki pri osemdesetih ali malo čez dobro skriva svojo starost. Prepoznala me je in ogovorila: »Saj ste tista s televizije, kajne?« Tega sem sicer že vajena, čeprav marsikateri niti točno ne vedo, kaj delam, spomnijo pa se me s televizijskega zaslona. In takrat se običajno odprejo in pokomentirajo marsikaj. Tudi ona je začela in pogovor je bil dolg, vsekakor pa mi je dal misliti o tem tako usodnem in prelomnem času.
Spregovorila je o razdoru, ki vlada in se le še poglablja, pa o težavah v zdravstvu, ki jim ni videti konca, o mladini, ki misli, da ji lahko uspe z resničnostnimi šovi, seveda pa nisva mogli niti mimo sodobnih poti sporazumevanja in številnih zasvojenosti. Govorila je tako modro, da sem o njej še dolgo razmišljala.
Ali si predstavljate, da v današnji čas vstopi nekdo, ki je bil leta v komi in se je čudežno prebudil, nekdo, ki je živel v povsem odmaknjenem svetu narave in se je danes znašel v mestu, tak, ki se ni dal motiti v svojem miru in se ga moderna družba do zdaj ni dotaknila? Spominjam se oddaje, pa ni bila ravno znanstvenofantastična, v kateri je bilo predstavljeno, kako se bodo nekateri dali zamrzniti in bodo »vstali« čez desetletja. Ojoj, še dobro, da se nam tega ni treba bati.
Vstopimo v sodobno gospodinjstvo. Električne aparate sicer poznamo že zelo dolgo, a kaj, ko so danes tudi povsem novi, taki na senzorje, daljinsko upravljanje, dotik, s sto programi ... Televizijam ukazuješ od daleč, programe zavrtiš za teden nazaj, klikaš, iščeš, brskaš, tu so še starševski nadzor pa številni ponudniki, cene, akcije in še marsikaj. Vsega na pretek, a le za spretne in sodobne, ti pa znaš morda le vključiti televizijo in poiskati osnovne programe. Mladež cepeta in sega po daljincu, da bi jim našli točno določeno risanko. Seveda jih miriš, da se lahko igrate tudi človek ne jezi se, a oni imajo raje škatle drobnih kock in goro avtomobilov na daljince vseh vrst. Gorje, če vnuku kupiš sodobno igračo, ki jo mora še sestaviti. Če zna sam, še gre, sicer pa jok vse do prihoda staršev. Pa kakšna imena imajo te sofisticirane igrače, zlasti roboti, ki jih mečejo ob tla, da dobivajo nove in nove oblike. Še huje, če je otrok »priklopljen« na tablico ali pametni telefon. In verjemite, ni jih ravno malo in prav koronačas jih je zelo pomnožil. Imaš lahko celo mir, a zagotovo zelo slabo vest. Zato sem pristašinja čuvanja vnukov brez teh zasvojenosti, kar pa ni niti malo enostavno.
Sledi zdravstvo. Če imate velikansko srečo, imate osebnega zdravnika, ki ga celo poznate, ker se ni že nekajkrat zamenjal, in se morda lahko naročite na pregled po telefonu. Prav družinski zdravniki naj bi namreč imeli posebnost, da poznajo svoje paciente, ponekod vso družino, in se lahko pogovorijo z njimi na štiri oči. Zdaj je to že kar sanjska preteklost.
Najprej je treba ugotoviti njegov urnik, potem kličeš in kličeš, a bolje, da kar pišeš. Po elektronski pošti, če seveda znaš in zmoreš. Nikakor ne moreš in ne smeš oditi tja, saj si lahko potencialna »bomba« okužbe. Skrb vzbujajoče je namreč prav to, da ima večina okuženih netipične znake. Morda si med njimi, a tega še ne veš. Gorje, če zakašljaš ali kihneš. Včasih so v čakalnicah neusmiljeno kašljali in se skoraj »davili«. Ojoj, danes te takoj izolirajo, pote pridejo oblečeni v skafandre. Morda bodo o tebi, ker si vdrl v belo cono, že zvečer poročali celo mediji. In zato se »narod« boji iti celo na urgenco. Raje v mesnico in na tržnico, samo k zdravniku ne. Če si bil pred meseci naročen in prideš zdaj na vrsto k specialistu, ti seveda merijo vročino, izpolniš koronavprašalnik in jamčiš, da je vse res. Trepetaš, da ne bi zakašljal, pa čeprav zaradi klimatske naprave. Pogledajo te kot kriminalca z masko. Morda pa dobiš od osebne zdravnice elektronsko pošto in na telefon še varnostno SMS-sporočilo, da lahko odpreš pošto in se s šifro naročiš k specialistu. Poiščeš ga lahko kjer koli v Sloveniji, če ti seveda uspe. Osebni zdravnik pa te naroči kar na e-konferenčni pogovor. Seveda je ta za starejše pravi mačji kašelj. Kot da bi se kdaj pogovarjali prek e-zvez! Kot da imajo tajnico tako kot ministri in drugi pomembneži! In tako večina že več mesecev, vse od marca, ni bila nikjer. Vsak dan pa posluša, koliko je testiranih, okuženih, hospitaliziranih, na intenzivni negi in umrlih. In menda smo pri 17 hospitaliziranih tik pred kolapsom. Je to mogoče?
Kaj pa tisoči resno bolnih, ki tega uradno še ne vedo? So torej »zdravi« in bodo taki kar do svoje smrti? Kdo bo štel prav te?
Da, pogovor z ostarelo gospo, dolgoletno davkoplačevalko, me je streznil kot le malokateri.
Sprašujem se, kako bo šele jeseni, ko nastopi čas klasične gripe. Kdo bo sploh vedel, kaj ima? Lani so številni starejši umirali prav zaradi gripe in pljučnice. Ali bo letos drugače? Bo vsega kriv kar ta nesrečni covid-19?
