Ste res dobro preverili zavore?

Prosti čas | nov. '20

Drugo najvišjo cesto v Romuniji, ki ima več predorov in viaduktov kot katera koli druga cesta v tej državi, za ves promet zaprejo, ko zapade prvi sneg, zapora pa običajno traja do aprila. Jesenska vožnja po Transfagarašanu, najbolj spektakularni gorski cesti v Evropi, je brez najmanjšega dvoma čisti presežek. Teh je v eni najrevnejših držav Evropske unije še veliko.

Devetdeset kilometrov dolgo vzpenjačo s številnimi ovinki, ki se začne v mestu Bascov v bližini Pitestija in vodi do Sibiuja ter prečka prelaz med najvišjima vrhovoma v državi, Moldoveanu in Negoiu, je dal v času od leta 1970 do 1974 zgraditi tedanji romunski diktator Nicolae Ceaușescu. Transfagarašan naj bi postal strateška vojaška pot, obenem pa Ceaușescujev odgovor na vdor Sovjetske zveze na Češkoslovaško leta 1968. Na tak način je namreč želel zagotoviti hiter vojaški dostop čez gore ob morebitnem sovjetskem vdoru. Cesta, ki je bila torej zgrajena predvsem zaradi vojaških potreb, je terjala visoke finančne in človeške stroške. Gradili so jo namreč v alpskem podnebju na višini 2000 metrov, uporabili približno šest milijonov kilogramov dinamita in zaposlili mlade vojake, ki niso bili usposobljeni za miniranje. Mnogi delavci so, tudi zaradi plazov, ki se tu velikokrat sprožijo, umrli; uradni zapisi navajajo, da je 40 vojakov izgubilo življenje, neuradne ocene govorijo o stotinah. Cesto so uradno odprli 20. septembra 1974, čeprav se je delo, zlasti tlakovanje vozišča, nadaljevalo vse do leta 1980, torej še celo desetletje.

Le 40 kilometrov na uro

Transfagarašan, ki na svoji najvišji točki doseže 2042 metrov nadmorske višine, se lahko pohvali z najdaljšim romunskim predorom, najbolj spektakularnim gorskim razgledom v Evropi in drugo najvišjo doseženo nadmorsko višino med romunskimi cestami. Od nje je namreč višja le Transalpina v gorovju Parang v vzhodnih Karpatih, ki se vzpne do 2145 metrov … Preden se poženete na cesto, je treba upoštevati nekatera priporočila. Hitrost naj ne bi presegla 40 kilometrov na uro, poleg tega voznike opozarjajo, naj nujno preverijo stanje avtomobilskih zavor. Že večkrat se je menda zgodilo, da so odpovedale zavore in so zgrmeli v dolino. No, zavore našega avtobusa so očitno delovale brezhibno.

Najlepši in najbolj fotogenični del poti je zagotovo severni del magistrale, ki se vije do jezera Bâlea v strmih zavojih in ostrih ovinkih. Na tem delu ceste organizirajo Turul Romaniei, dirko po Romuniji, ki se po zahtevnosti in vzponih lahko primerja s slovito kolesarsko dirko po Franciji. Pri jezeru Bâlea gre cesta skozi najdaljši cestni predor v Romuniji, dolg kar 884 metrov. O tem, da je predor visok le 3,6 metra ... Hvala bogu za našega resnično odličnega voznika.

A pomnikov (norih) zamisli nekdanjega diktatorja je še več. Na primer Palača ljudstva v Bukarešti: stavba s površino 365.000 kvadratnih metrov je po Pentagonu druga največja upravna stavba na svetu, s svojimi 2,55 milijona kubičnih metrov pa tretja najmasivnejša za zgradbo Vesoljskega centra Johna F. Kennedyja na Floridi in templjem pernate kače v Teotihuacanu v Mehiki. Velja tudi za najtežjo stavbo na zemeljski obli, saj tehta 4.098.500 ton, njena vrednost pa je ocenjena na tri milijarde evrov. In to še ni vse. Ali ste vedeli, da je stavba, ki jo je več let gradilo več kot 700 arhitektov in 20.000 delavcev v treh izmenah 24 ur na dan, po svojih proporcih večja od velike piramide v Gizi? Palača ljudstva ima namreč 12 nadstropij, 1100 opremljenih sob, več kot 60 galerij (dve sta na primer dolgi 150 metrov in široki 18 metrov) in 64 sprejemnih dvoran (40 jih je velikih 600 kvadratnih metrov), tu domujejo romunski senat in poslanska zbornica, trije muzeji (Muzej sodobne umetnosti, Muzej komunističnega totalitarizma in Muzej palače) ter mednarodni konferenčni center.

Najdražja upravna stavba …

Vsemu naštetemu je treba dodati še 3500 ton kristalov na 480 lestencih, 1409 stropnih svetilkah in ogledalih, 700.000 ton jekla in brona na monumentalnih vratih in oknih, lestencih in kapitelih, milijon kubičnih metrov marmorja, 900.000 kubičnih metrov lesa za parket in okovje, vključno z orehom, hrastom, češnjo in belim javorjem, 200.000 kvadratnih metrov volnenih preprog različnih velikosti – da so lahko stkali večje med njimi, je bilo treba stroje premikati znotraj stavbe – ter številne barvne in brokatne zavese, okrašene z vezeninami in pozamenterijo iz srebra in zlata. Naj dodamo, da je bila stavba skoraj v celoti zgrajena iz materiala romunskega izvora.

Človek se seveda vpraša, koliko stane vzdrževanje takega kompleksa. Vodnica je odgovorila še z nekaj statistike, ob kateri težko zapreš usta: »Od leta 2008 je palača ocenjena na tri milijarde evrov, zaradi česar velja za najdražjo upravno stavbo na svetu. Stroški ogrevanja in električne razsvetljave presegajo šest milijonov dolarjev letno, kar je približno toliko, kot znaša poraba srednje velikega mesta.« Prav nič ni čudno, da Romuni za Palačo ljudstva ne najdejo ravno lepih besed. »V tej palači je ostalo ogromno našega denarja,« vam bo znal povedati marsikateri od domačinov. Niso niti redki tisti, ki pravijo, da je lep primer izrazito slabega okusa nekdanje romunske vladarske arhitekture. In tretji vam bodo pripovedovali resnične zgodbe, kako je stavba nastala. Da je lahko dobila današnjo podobo, so morali dobesedno uničiti šestino površine Bukarešte: šlo je za eno najlepših četrti mesta s prelepimi vilami, muzeji in cerkvami. Kljub nasprotovanju Evrope in Amerike so za gradnjo tega megalomanskega projekta porušili 10.000 stanovanj, odstranili so 22 cerkev in prisilno izselili 40.000 ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo samo zato, da bi Nicolae Ceaușescu postavil svojo »akropolo«, do katere vodi Bulevar zmage socializma (danes Bulevar Unirii), ki ga je ukazal zgraditi po zgledu francoskih Elizejskih poljan, a je za pol metra širši in dva metra daljši.

… in najlepši podzemni kraj 

Kljub vsemu pa Romunija obiskovalca navduši z izjemno lepo naravo, svojimi kontrasti in številnimi neodkritimi biseri. Eden takšnih je bil zame zagotovo solni rudnik v Turdi. Danes je haloterapevtski center in ena najbolj priljubljenih turističnih točk. Rudnik, ki je bil menda znan že v antiki in kjer so sol izkopavali do leta 1932, so januarja 2010 odprli za turiste. Takrat je bila namreč zaključena njegova temeljita prenova, za katero so porabili kar šest milijonov evrov. Z domiselno arhitekturno zasnovo, v kateri se z lepotami podzemlja prepletajo industrijski elementi, steklo in izjemna postavitev luči, so si njegovi snovalci prenove leta 2009 prislužili najvišje romunsko priznanje na področju arhitekture. A to še ni vse: 120 metrov pod zemljo je športnorekreativno doživetje za vsakogar (izbirati je mogoče med igranjem bilijarda, badmintona, bovlinga, mini golfa in namiznega tenisa), fantastičen je tudi pogled na podzemno jezero in konstrukcije v obliki neznanih letečih predmetov. Tu je edinstvena mikroklima s stabilnimi temperaturami in vlažnostjo, ki odlično vpliva na dihala, zato je dovolj že – da dihate. Za astmatike je posebej urejena manjša dvorana, v kateri pa morajo preživeti najmanj štiri ure na dan. 

Besedilo in fotografije: Katja Željan