Pričevalec preteklega časa

Zgodbe | nov. '20

Albin Pibernik

Sredi julija se je 89-letnemu Albinu Piberniku, upokojenemu pilotu iz Ljubljane, izpolnila velika želja, ponovno je namreč obiskal znamenito bolnico Franja. Bine, kot ga kličejo prijatelji, pa se po strmih stopnicah ni povzpel sam, žal ga noge ne nesejo več tako dobro, temveč so mu tja gor pomagali člani Gorske reševalne službe Tolmin, ki so ga posadili v posebej prirejena nosila in ga prenesli do bolnice.

»Nekoč sem v neki družbi omenil, da bi rad še enkrat obiskal bolnico Franja. Tja sem vodil svoje kolege pilote in prijatelje z vsega sveta in s ponosom sem jim pokazal ta spomenik humanosti in tovarištva naših zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno. Mojo željo je slišal Jože Jeram iz Cerknega, ki je bil glavni organizator celotnega podviga, za katerega sploh nisem vedel. Ko so prijatelji prišli pome, sem razumel, da gremo na izlet, pojma nisem imel, kaj me čaka – tam pa presenečenje,« pripoveduje Albin, ki je za to nepozabno doživetje nadvse hvaležen vsem, ki so bili vključeni v organizacijo, posebej seveda članom Gorske reševalne službe Tolmin. »Najbrž sem bil zanje kar dober trening,« pove med smehom.

Najmlajši udeleženec igmanskega pohoda

Binetova življenjska zgodba je pravzaprav filmska in njegovo zgodnje otroštvo je bilo res predstavljeno v igranem filmu. Rodil se je na Jesenicah v zavedni slovenski družini, očetu Albinu in mami Julki. Mama je kot aktivna članica Komunistične partije Jugoslavije leta 1935 za dve leti odpotovala v Moskvo, štiriletnega Bineta pa je pustila pri svoji starejši sestri v Avstriji. Po mamini vrnitvi so se preselili v Zemun, saj je oče dobil službo v tamkajšnji tovarni Ikarus, njega pa so dali v šolo. »Nastal je velik problem, saj nisem znal govoriti niti dobro slovensko, srbsko sploh nič, dobro pa sem znal govoriti nemško. Naša učiteljica je bila Nemka, a je učila srbsko, midva pa sva se pogovarjala po nemško. Čez poletje sem hodil na počitnice k stricu na Jesenice. Le devet let sem imel, ko so me dali samega na vlak in mi okrog vratu obesili tablico z imenom in podatki. Še hranim razglednice, ki so mi jih med počitnicami pisali starši,« se spominja Albin.

Ob kapitulaciji Jugoslavije se je družina Pibernik vrnila na Jesenice. A niso ostali dolgo, saj so jih Nemci izselili v Prilički Kiseljak pri Užički Požegi v Srbiji, kjer je že bilo veliko Slovencev. »Moj oče je ustanovil slovensko kolonijo, s prihodom prvih partizanov pa smo vsi vstopili v Požeško četo. Mene so starši vzela kar s seboj. Bil sem zelo živahen otrok, vse me je zanimalo, poslušal sem, kaj se odrasli pogovarjajo, veliko sem bral. K nam so prihajali številni pomembni ljudje, za njihova imena sem izvedel šele po vojni. Mama je velikokrat omenjala 'Starega', z njim se je pogosto srečevala. Šele kasneje sem ugotovil, da je to v resnici Tito. Spomnim se, ko ji je nekoč dejal, naj otroka kje pusti, pa mu je mama odgovorila: 'Mali hodi bolje od nas.' Tako je bila ta tema zaključena in ostal sem med borci.«

Ko je bila v vasi Rudo 22. decembra 1941 ustanovljena Prva proletarska brigada, so bili v njej vsi trije člani družine Pibernik, tudi še ne desetletni Bine. Zaradi sovražnega pritiska je padla odločitev o umiku partizanov v Bosno in na planino Igman, kamor so se napotili januarja 1942, pohod je znan kot igmanski marš. »Bilo je strašno mrzlo in visok sneg, mi pa seveda slabo oblečeni in obuti. Ker so nekateri pri prehodu kanala stopili v vodo, so si zmočili noge, ki so jim nato zmrznile. To se je zgodilo tudi moji mami. In ko smo končno prišli do ognja, nam komandant Koča Popović ni dovolil k njemu. A nekateri so le šli, tudi moja mama. Ko pa so sezuli zmrznjene čevlje, je bilo konec, noge so otekle, na okončinah se je nabirala voda, hoditi sploh niso več mogli, tudi mama ne. Ker sem dobil hudo drisko, sem ostal z njo, oče, ki je bil ranjen, je odšel naprej. Z vprego s sanmi so nas prepeljali v Fočo, a moji mami žal ni bilo več pomoči, umrla je zaradi gangrene. Ostal sem povsem sam,« pripoveduje Bine. O znamenitem igmanskem maršu je bil posnet istoimenski film, Binetove starše sta zaigrala Radko Polič in Milena Zupančič.

»Po pogrebu me je k sebi vzel Tito. Vse do 1. maja sta s tajnico Zdenko skrbela zame. Tito mi je dal narediti celo obleko, da bi me potolažil, pogosto me je posadil na konja, spal sem v njegovi sobi, bil je prijazen do mene, tako kot vsi okrog njega, hotel je, da berem in se učim. Nekoč sem šel z njim na neki sprejem in tedaj mi je dejal, da bom šel v šolo v Rusijo.«

Namesto v Rusijo – med pilote

Toda Bine ni odšel v Rusijo, avgusta leta 1942 sta se z očetom vrnila v Slovenijo – v Tomšičevo brigado. V Ravnah na Blokah naj bi očetova skupina padla v zasedo, oče je padel v boju. Kaj se je zares zgodilo, kje in kako je oče umrl in kje je pokopan, ni Bine nikoli izvedel. Poslali so ga v Ljubljano k teti. »Pogosto sem posedal na klopci v Tivoliju, saj sem bil osamljen in žalosten. In nekoč je k meni prisedel prijazen moški in načel pogovor. Povedal sem mu, kaj vse se mi je zgodilo, on pa si je včasih kaj zapisal. Mnogo let pozneje me je obiskal Mitja Vošnjak, pokazal mi je strip in mi povedal, da je bil on tisti prijazni mož iz Tivolija, ki je mojo zgodbo nato objavil z risbami Iva Šubica v Slovenskem pionirju avgusta 1943 pod naslovom Tonček pripoveduje. To naj bi bil prvi medvojni slovenski strip.«

Bine je po vojni nadaljeval šolanje v Ljubljani. »A imel sem domotožje, zato so mi dovolili, da grem nazaj na Jesenice. Tam sem se zaposlil v železarni. Nekoč, ko smo šli delavci pričakat neko delegacijo na Bled, sem v avtomobilu opazil Aleksandra Rankovića, tudi on je bil prijatelj mojih staršev. Kar ušlo mi je in na vse grlo sem zaklical: 'Leka!' (tako so Rankovića klicali prijatelji, op. avt.), tako sem ga bil vesel. Vzel me je s seboj v Beograd in me poslal v vojaško letalsko šolo. Vojaški pilot sem bil 14 let, potem pa sem se odločil, da grem med civilne pilote, Adria jih je iskala. Pa ni bilo enostavno,« se spominja Bine. A bil je uporen, imel je že družino in želeli so v Ljubljano. Šele z upravnim sporom je dosegel odpust.

Takole zavarovanega so Albina člani GRS Tolmin prinesli do bolnice Franja.

In nato je kar 21 let letel za Adrio. In kot pravi, so bila to najlepša leta. Podjetje se je razvijalo, prihajala so nova letala, novo osebje, stalno se je bilo treba izobraževati, kar ga je posebno veselilo, urili so mlade pilote. Pravi, da je zelo rad hodil v službo, in četudi bi se zaradi beneficirane delovne dobe lahko upokojil že veliko prej, je vztrajal, na koncu je bil vodja letalskega osebja, zbral je 14.000 tisoč ur letenja. »Sam sem v letalu res užival, moji ženi pa ni bilo lahko, malo sem bil doma. Ko smo začeli graditi hišo in je bila hči Nataša še majhna, je žena pustila službo, saj drugače preprosto ni šlo. Zato se mi je po upokojitvi vse postavilo na glavo, pa sem začel redno hoditi na Šmarno goro in tudi s prijatelji piloti smo se dobivali. Danes je žal še zelo malo živih,« pove.

Tako kot mnoge nekdanje sodelavce ga je zelo prizadela prodaja Letališča Brnik in Adrie Airways tujcem in nato njen propad. »Letališče in letalska družba sta osnovna infrastruktura države, okno v svet, če izgubiš to, izgubiš del suverenosti,« pravi.

Ena zadnjih prič

Če mu le zdravje dopušča, se Albin vsak dan odpravi na kavo v lokal blizu doma, kjer se zbirajo njegovi prijatelji. In še vedno vsak dan prebere lepo število časopisov, tudi nekaj tujih.

S Titom nista bila več v stikih. »Z njim sem se enkrat sicer srečal, celo rokovala sva se na sprejemu v Splitu leta 1953. Bil sem v enoti pilotov, ki smo ga varovali pri njegovi vrnitvi s prvega obiska v Londonu. Ni me spoznal, sam mu pa tudi nisem dal vedeti, kdo sem. Sva pa bila dobra osebna prijatelja z Aleksandrom Rankovićem. Ko je padel v nemilost, sem imel tudi sam težave. Dali so mi vedeti, da me nadzorujejo, prisluškovali so našemu telefonu. Ko sem ga leta 1966 obiskal v Beogradu, mi je priznal, kako zelo so ga prizadele obtožbe.«

Je kdaj kasneje prehodil tisto strašno pot, ki mu je vzela mamo, ga vprašam. »Peš ne, kot pilot pa sem tiste kraje neštetokrat preletel in se šele tedaj zavedel, kaj vse smo pravzaprav zmogli. Z ženo sva nekajkrat prevozila tiste poti, ustavila sva se v krajih, kjer smo živeli. Prijatelje sem imel povsod.« Udeležuje pa se slovesnosti ob obletnici igmanskega marša, ki ponovno vse tesneje povezuje ljudi iz držav nekdanje skupne države, posebej mlade. In tam je vsako leto sprejet kot prava zvezda, saj je ena zadnjih živih prič dogodkov druge svetovne vojne.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media