Moja umetnost je zame način življenja

Prosti čas | nov. '20

Branko Robinšak (foto: SNG opera Ljubljana)

Tenorist Branko Robinšak, prvak ljubljanske opere, poje že 37 let. Začel je kot študent v Ljubljani, nadaljeval na tujih odrih in se spet vrnil v ljubljansko operno hišo. Z glasom in odrskim nastopom nas je vedno očaral. Najraje je pel vloge iz italijanskega opernega repertoarja, čeprav je bil odličen tudi v Mozartovih operah in celo Wagnerjevi. Ob tem pa je eno leto opravljal še naloge umetniškega vodje ljubljanske operne hiše. Dela, doživetij iz dolgoletne uspešne kariere in težav zaradi novega koronačasa je imel več kot preveč, pa smo ga prosili, da o svojem življenju in bogati karieri spregovori za naše bralce.

 Ta čas v ljubljanski Operi poje kar dve pomembni vlogi v isti predstavi, kar se zgodi zelo redko, Turidduja v operi Cavalleria rusticana (Kmečka čast) Pietra Mascagnija in Cania v Glumačih Ruggiera Leoncavalla. V predstavi boste uživali, če imate radi lepe melodije ter dobro petje solistov in zbora.

Rodil se je v Mariboru, ki je bil od nekdaj znan po dobrih opernih pevcih in pevcih zabavne glasbe. Prve tone je »spustil« že v gimnazijskih letih, ko je pel v oktetu Miloša Zidanška, ki se zdaj imenuje Mariborski oktet. Že kot otrok je obiskoval glasbeno šolo, igral klavir, a nekoliko okleval in se vpisal celo na študij geodezije ter nekaj let pel v nekdaj zelo popularni skupini Pepel in kri, v kateri je bilo več Mariborčanov, med njimi imenitna Ditka Haberl. Konkurenca med odličnimi pevci zabavne glasbe v štajerski prestolnici je bila ogromna: Alenka Pinterič, Alfi Nipič, Edvin Flisar, Čarli Arhar, ansambel Rdeči dečki, pa še bi lahko naštevali. Vendar mu je kmalu postalo jasno, da bo šla njegova pot v glasbeno smer: diploma na Akademiji za glasbo v razredu Eve Novšak Houške, angažma v ljubljanski Operi že med študijem, kjer je debitiral leta 1983 z vlogo Tamina iz Mozartove opere Čarobna piščal in prejel študentsko Prešernovo nagrado.

Mednarodni uspehi

Leta 1987 je prvič nastopil v Alte Oper v Frankfurtu, in sicer v vlogi Arbachesa v Mozartovi operi Idomeneo pod dirigentskim vodstvom slovitega Hansa Grafa. »Istega leta sem debitiral na Salzburških poletnih igrah, nastopal še v naslednjih dveh sezonah in sodeloval v velikih premierskih izvedbah na teh igrah. Istega leta sem nastopil tudi na otvoritvenem koncertu v oratoriju Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta v vlogi solističnega tenorja in eminentni zasedbi pod taktirko Hansa Grafa, ki je izzval velik škandal, a tudi velik mednarodni odmev. Potem sem nastopal še v treh koncertnih produkcijah na teh igrah, nadaljeval pa v Mozartovi operi pod taktirko takratnega Karajanovega zborovodje Walterja Haggena-Grolla.« V lepem spominu so mu ostali nastopi na Dunajskih slavnostnih tednih, ko je pel z imenitno Edito Gruberovo. Postal je član graške opere. Na Dunaju se je srečal z znamenitim tenoristom Francom Corellijem, ki ga je prepričal, naj nadaljuje šolanje glasu, da bo lahko pel zahtevnejši dramsko-operni repertoar. »Spoznal sem, da ima prav, Corelli je postal moj profesor, zgodilo pa se je natančno to, kar mi je napovedal: težje vloge iz italijanskega dramskega opernega repertoarja, take, kot jih lahko med drugim vidite zdaj v Cavallerii in Glumačih.« Leta 1985 se je udeležil mednarodnega pevskega tekmovanja Mario del Monaco v Italiji, kjer je bil nagrajen. Kasneje se je izpopolnjeval še na Mozarteumu v Salzburgu pri sloviti sopranistki Seni Jurinac.

Leta 1988 je v Salzburgu nastopil v Mozartovi operi Don Juan v vlogi Dona Ottavia in kritiki so njegov nastop več kot pozitivno ocenili, ga oklicali za »odkritje« in odprla so se mu vrata v svet. Pot ga je vodila na Dunaj, v Milano, Švico, Španijo ... »Dobro sem se počutil v Italiji, prav tako na Portugalskem, kjer je bila dvorana tako velika, da je sprejela kar 3700 obiskovalcev, tudi v Salzburgu in znanih opernih hišah drugje, ampak čutil sem, da si veliko več kulture zasluži tudi hvaležno slovensko glasbeno občinstvo.«

Tenor nosi kvartet

Branko Robinšak v družbi hčere in žene na svoji 30. obletnici umetniškega delovanja

Leta 2000 se je vrnil v Ljubljano, od tedaj nastopa v ljubljanski operni hiši, kjer je odpel vse najpomembnejše tenorske vloge iz italijanskega opernega repertoarja. »Manjka mi le Calaf iz Turandota, a mogoče še pride na vrsto,« pravi.

»Krasijo ga lepota glasu, doživetost nastopa in pevska tehnika,« so napisali v obrazložitvi leta 2011 za nagrado Prešernovega sklada. In ko ga izzovemo z vprašanjem, zakaj imajo predvsem ženske najraje tenorje, stvarno odgovori: »Zaradi specifike zvoka, ker vznemirja čustva, prikliče milino in ima poseben čar. Ne smemo pozabiti, da v italijanščini tenere pomeni nositi. Čeprav je tenor šele tretji glas v kvartetu, je po tradiciji starih mojstrov prav tenor tisti, ki nosi kvartet.« Videti in slišati je, da so mu bogovi dodelili talent, sposobnost za prepričljiv odrski nastop, a se s tem ne strinja. »Če je talent res božji dar, je tega le deset odstotkov, preostalih 90 pa je rezultat dela, razmišljanja, odrekanja, predanosti. To je tisto, kar naredi umetnika.« Nič ga ni sram priznati, da se doma zapre v svoj studio, se posname, opazuje, se trudi izboljšati, kar je treba. »Zadovoljen sem, ker posvečam življenje operni umetnosti.« Zadovoljen tudi zato, ker mu je uspelo ohraniti dober in lep glas. »To mi je uspelo, ker sem upošteval nasvete profesorjev in zahtevnejše vloge začel peti ob pravem času. Vse ob svojem času, so ponavljali. Ne prehitevati, so poudarjali. In zdaj mi mlajši kolegi večkrat rečejo, da imam glas 25-letnika, čeprav sem bistveno starejši.« 

Mnenja o tem, ali peti opere v izvornih jezikih, so razdeljena, ker imamo tudi slovenske prevode libretov. Robinšak pa pravi: »Bil sem pobudnik, da bi opere tako imenovanega železnega repertoarja peli v originalnih jezikih tudi pri nas. Herbert von Karajan je že leta 1955 uvedel petje oper v originalnem jeziku, pri nas se je to zgodilo šele leta 2005. Vsebino lahko spremljamo v nadnapisih, s tem se nič ne izgubi. Tuji pevci imajo manj težav, če gostujejo pri nas, naši pevci pa lažjo pot na tuje odre. Seveda pa je še vedno nekaj tujih oper, ki jih pojemo v slovenščini, na primer Prodano nevesto in še katero.«

Vlogo umetniškega vodje ljubljanske Opere so mu ponudili, ker je kot »hišni« človek dobro poznal razmere v matični hiši, ker je delaven, predvsem pa ima veliko mednarodnih zvez. »Lahko navežem stike z vsako operno hišo, poznam veliko ljudi, govorim tri tuje jezike, angleško, italijansko in nemško. Nekateri so bili z menoj in mojim delom zadovoljni, drugi mogoče malo manj, a ker se je moj enoletni mandat oktobra iztekel in nisem hotel ponovno kandidirati, sem vesel, da je moje mesto prevzel Marko Hribernik, in z dobrimi željami je stekla primopredaja, morda prvič v naši hiši brez jeze, zamer in negativnosti. Vesel sem, da si bom lahko malo oddahnil, saj je bil ta čas izjemno naporen,« pravi Robinšak.

Boli in jezi ga, da je pri nas toliko razprtij, celo sovraštva med ljudmi. »Še pred nastankom nove države sem spremljal razmišljanja in razprave v Društvu slovenskih pisateljev. Prisotni so bili ljudje vseh barv in političnih provenienc, levi in desni in zeleni ..., a vsi smo vedeli, kaj hočemo. Enotnost je bila na vrhuncu. Zdaj pa smo se vrnili sto let nazaj, v čas, ki ga je Cankar opisal v svojih temeljnih delih: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci, Kralj na Betajnovi in Hlapec Jernej, v katerih je opisal vse naše slabe značilnosti, razčlenil, kaj je narobe s Slovenci, a nam nič ne pomaga. Toliko sovraštva, razklanosti, nasprotovanj, nagajanja, nerazumevanja ... To nas enostavno ubija, ker je destruktivno, škodljivo.«

Radostijo ga življenje, žena, hči, sin in vnuk Tim, malenkosti, kot sta dva mucka, psička, delo na vrtu, ki ga je treba pospraviti in pripraviti za zimo. Zime nima prav rad. Raje ima tople mesece, vodo, morje. Bil je štirikratni državni prvak v vodnem smučanju. »Nekoč bi rad živel ob morju,« pove Branko Robinšak, kar ni prav nič čudnega, če vemo, da njegove korenine izhajajo iz obmorskega Trsta po mami in Prlekije po očetu. Čez nekaj tednov praznuje rojstni dan in želimo mu vse dobro.

Besedilo: Neva Brun, fotografija: osebni arhiv B. R.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media