Taksist in harmonikar

Prosti čas | nov. '20

Dobre stare viže

»Ko sva se z ženo spoznala, ji nisem povedal, da igram na harmoniko, saj sem vedel, da me potem ne bi hotela. Doma so namreč imeli gostilno in glasbenikov ni marala. Da igram, je izvedela šele po poroki, ko smo bili na vlaku s še enimi svati, ki so imeli harmoniko. Res pa je, da so ji tekle solze ganjenosti, ko me je slišala igrati. A se je na to, da sem muzikant, hitro navadila,« pove Viki Ašič eno svojih najlepših zgodb, povezanih s harmoniko.

Celjan Viki Ašič si je svojo prvo harmoniko izdelal sam iz kartonske škatle, nanjo je narisal gumbe in »vadil igranje«. Prvo pravo diatonično harmoniko je dobil pri sedmih letih, kupil mu jo je oče v celjski starinarnici in bil tudi njegov prvi učitelj. Kasneje ga je v uk vzel gospod Mahnič iz Celja. »Bil je zelo dober, a strog učitelj in mi je večkrat prisolil tudi kakšno klofuto. A zaradi tega igranja nisem opustil, sem pa harmoniko na vaje poleti vozil z vozičkom ali na kolesu, pozimi pa na saneh,« se spominja svojih začetkov.