Taksist in harmonikar

Prosti čas | nov. '20

Dobre stare viže

Viki Ašič

»Ko sva se z ženo spoznala, ji nisem povedal, da igram na harmoniko, saj sem vedel, da me potem ne bi hotela. Doma so namreč imeli gostilno in glasbenikov ni marala. Da igram, je izvedela šele po poroki, ko smo bili na vlaku s še enimi svati, ki so imeli harmoniko. Res pa je, da so ji tekle solze ganjenosti, ko me je slišala igrati. A se je na to, da sem muzikant, hitro navadila,« pove Viki Ašič eno svojih najlepših zgodb, povezanih s harmoniko.

Celjan Viki Ašič si je svojo prvo harmoniko izdelal sam iz kartonske škatle, nanjo je narisal gumbe in »vadil igranje«. Prvo pravo diatonično harmoniko je dobil pri sedmih letih, kupil mu jo je oče v celjski starinarnici in bil tudi njegov prvi učitelj. Kasneje ga je v uk vzel gospod Mahnič iz Celja. »Bil je zelo dober, a strog učitelj in mi je večkrat prisolil tudi kakšno klofuto. A zaradi tega igranja nisem opustil, sem pa harmoniko na vaje poleti vozil z vozičkom ali na kolesu, pozimi pa na saneh,« se spominja svojih začetkov.

V šoli sta pogosto nastopala z violinistom Štefanom Jugom, ko pa je imel enajst let, je že igral v gostilni Pri Francelnu v Zagradu, ljudje so ga opazili in ga kaj kmalu s kočijo pripeljali na Teharje, kjer je zaigral na prvi ohceti.

Več kot pol stoletja je že minilo, odkar je pred novim letom hodil s harmoniko naokrog kot kolednik, igral je na furežih, praznikih kolin, pa ob odhodu fantov k vojakom. Z Jožetom Šalejem, znanim glasbenikom iz Velenja, sta se z lojtrnikom vozila naokoli, ko so fantje »ajnrikali«, odhajali k vojakom. A to ni bilo vse: »Naštudirane sem imel vse 'godovske patrone', imena od An do Jožetov, in sem jim hodil na godovni dan igrat pred hišo. Mnogi sploh niso vedeli, da praznujejo, dokler jim nisem zaigral. Mnogim je bilo to všeč tudi zaradi sosedov. Danes žal tega lepega običaja ni več,« pove. 

Kaj vse je doživel na ohcetih! Nekoč so na dogodek ob polnoči prišli pevci, ki jih svatje niso marali in jim niso ponudili pijače. Prišlo je do splošnega pretepa, ženina so morali celo odpeljati v bolnišnico, godec Viki pa je bil do štirih zjutraj s harmoniko vred skrit pod posteljo. Nekoč sta s klarinetistom Srečkom iz Osredka igrala štiri dni in v torek dopoldne sta prisluženi denar tehtala, ne štela. Rad se spominja teh lepih časov, a doda: »Danes so ohceti drugačne kot nekoč. Muzikant mora bili oblečen v narodno nošo, tudi zaradi videoposnetkov.«

Več let je sodeloval tudi z domačim Kulturno-umetniškim društvom Zarja in oktetom Studenček, ob novem letu pa je bil reden gost pri mamicah in novorojenčkih v celjski porodnišnici. Spremljal je tudi smučarje na svetovnem prvenstvu v Schladmingu.

Zaposlen je bil najprej pri podjetju Avto Celje, kasneje pa se je z avtomobilom ukvarjal kot taksist.

Ansambel domače glasbe

A ker veliko igranja na ohcetih ni bilo, se je moral odločiti – ali ohceti, ki so včasih trajale tudi tri dni, ali ansambel. Prvega je sestavil leta 1969 na pobudo bratov Lipovšek, Ivana in Slavka. »Jaz sem igral na diatonično harmoniko, ne na klavirsko, kot je to bilo v navadi, pomagal pa nam je pevski kvintet, ki ga je vodil Ivo Knez,« se spominja. Člani skupine so bili iz Celja in bližnje okolice, pevci pa iz Ostrožnega. 

Glasba, ki so jo igrali, so bile domače viže, zimzeleni napevi pa tudi popevke in celo disko glasba, a ni bilo nastopa brez humorja. Leta 1972 je bil Viki Ašič razglašen za najboljšega harmonikarja na festivalu v Števerjanu, leta 1980 je ansambel na festivalu na Ptuju osvojil tri najvišja priznanja.

Nekaj let so redno igrali v Švici, leta 1989 pa je z ansamblom kar pet tednov razveseljeval naše rojake po Kanadi in ZDA. Že v prvih štirih letih delovanja so posneli tri velike in tri male plošče, eno celo v Avstriji. Vodja ansambla je ustvaril skoraj sto izvrstnih skladb za diatonično harmoniko, najodmevnejše pa so bile Razigrana harmonika, S harmoniko po svetu, Spomin na Hamburg, Nagajive sani ...

Ob 80-letnici, visokem življenjskem jubileju Franca Leskovška - Luke, prvega komandanta slovenskih partizanskih enot, so za predsednika države in ugledne goste nastopili na Brdu pri Kranju, zaigrali so tudi Titovo najljubšo slovensko pesem Pleničke je prala.

Zadnjih 25 let pa se je Viki Ašič osredotočil na slovenske narodne pesmi, njegov pevec pa je baritonist Andrej Bremec, s katerim sta izdala tudi tri CD-plošče. Domovinska z naslovom Tebi domovina je izšla ob 15. obletnici Slovenije.

Drago Vovk, fotografija: osebni arhiv 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media