Živeti za današnji dan

Prosti čas | nov. '20

- Moje karantene bo kmalu konec. Greva potem na kavo?

Življenje bi se ob tem vabilu vrnilo v stare tire. Če se ne bi vse še enkrat prevrnilo na glavo in se z novo pandemijo spet zaprlo. Strah se plazi med ljudmi … Strah pred neznanim.

- Le do kam bo to šlo?

- Čudno je vse skupaj …

- Ja … Počutim se, kot da težko diham skupaj z materjo Zemljo, ki je zelo utrujena od vseh naših nemarnosti …

 - Jaz pa prisluškujem, česa ne slišimo in ne razumemo in kaj nam hoče Bog povedati po tem virusu ...

- Ja, res se bo treba ozreti vase … Preveč si je vzel človek od darov zemlje, samo jemali smo in jemali …

- Ustaviti se, premisliti, najti smisel, poiskati drugačno pot …

- Ja, ker drvimo v pogubo in bo za tem virusom prišla druga nadloga ...

- Poslušaj, kako pa naj vse to poveva drugim, ko niti moje vere niti tvojega prepričanja svet noče slišati?

- Kaj bi ti rekla v tolažbo prestrašenemu človeku?

- Predvsem, naj se ne boji. Strah samo hromi, v srce si je treba posejati zaupanje. Moja stara mama je vedno rekla, da Bog že ve, za kaj je kaj dobro – in da bo konec vedno človeku v korist ...

- Konec dober, vse dobro. Vsaka reč je za kaj dobra. Za vsakim dežjem posije sonce. Dež je potreben za rast, tema je pred zoro najgostejša. Vse to poznam ...

- Ja, veliko je tolažilnih misli.

- Posebno še, če verjameš, da je nad vsem kakšen bog s svojimi načrti. Če pa boga nimaš …

- Jaz tudi ljudem, ki ne verujejo, povem, kaj mene tolaži. Recimo ob smrti ali ob takih katastrofah, kot je ta virus. Povem jim, da strah lahko premagam, ker verjamem, da smo ljudje predragocena bitja, da nismo samo del narave, ampak imamo v sebi duha – in še več, da nas nekdo čuva in celo ljubi. Da smo v Ljubezni ...

- To je najbrž težko poslušati, kadar se ti dogajajo hude reči.

- Lahko je tolažeče za vsakogar. Recimo žalujočemu rečem, da na svetu obstojijo vidne in nevidne reči ... In da se nič ne uniči, da se vse samo spreminja …

- Ja, materija se spreminja v energijo ...

- Torej lahko verjamem, da je ljubezen večna – da mi sicer ne vemo, kaj se zgodi po smrti, ljubezen pa ne more kar izginiti ...

- Res, zato tudi hodimo na grobove ...

- Ja, čeprav seveda sploh ne bi bilo treba, saj naših dragih ni tam. Nanje lahko mislimo tudi doma ali kjerkoli, saj so z nami …

- Skozi vso zgodovino človeštvo premleva to večno vprašanje o življenju …

 - In odgovor bo dobil šele po smrti … Nikomur pa ne privoščim misli, da se življenje ustavi in uniči ob smrti. Poglej, vsakdo vendar v srcu čuti in sluti lepoto večnosti, ko nosi rože na grobove in se spominja ljubih obrazov.

- Stari Rimljani so rekli, da živijo predniki v našem spominu, zato so spomenike postavljali ob cestah, da bi spodbudili ljudi k razmišljanju.

- Prepričana sem, da si človek naredi največ škode, ko odganja misel na smrt.

- Strah povzroča to zanikanje.

- Vendar končne resnice ne more odgnati. Zato je meni tako dobro, ko najdem odgovore in v večnosti. Ali so pravi ali ne, nihče ne ve, mene pa tolažijo.

 - Meni daje tolažbo tudi misel, da je dnevu dovolj lastna teža. Da ni treba skrbeti za neznano prihodnost. Živeti za današnji dan! Vendar ne brezglavo in v želji použiti vse danes, torej ne v hlastanju in nemiru, da ne bi česa zamudil. Ugotoviti, kaj je moja naloga na svetu in kaj moram storiti, da bo moje srce mirno in srečno ... Delati, kot da je čas dragocen in da ga moram dobro uporabiti za dobre reči.

- Ja, kdor ima vse to pospravljeno, mu je tudi precej vseeno, kdaj pride končna postaja, ker so dnevi samo dodani polnemu življenju.

 - Ja, ta mir srca iščem tudi jaz ...

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media