Vas razglednic
Vas Selšček, domačini ji pravijo Sevšček, leži na planoti Menišija
Skupina mož sedi na kamnih okoli lipe na jasi. Krog je ravno dovolj prekinjen, da lahko še kdo stopi vanj, ker v tem krogu je vsak dobrodošel. Le korak ali dva stran stoji visok kamen, skoraj bi mu lahko rekli monolit, nad katerim se počasi vzpenja luna. Vse je postavljeno v skladu z zlatim rezom. Samo lučaj stran od tam, že sredi gozda, pa je sedem zdravilnih točk, ki so jih na svojem srečanju povsem naključno odkrili bioenergetiki.
Ne, nismo pokukali na skrivno srečanje kakšnega prostozidarskega združenja. Če bi prisluhnili besedam mož, ki jih veter raznaša po okoliških gričih, bi izvedeli, da se pogovarjajo o čisto posvetnih, a še kako pomembnih stvareh. Kako polepšati, izboljšati življenje v njihovi vasi Selšček. Kajti ti možje so člani vaškega sveta te prikupne vasice, ki se – izključno na prostovoljni ravni – trudijo, da bi vas ostala polna življenja in bi pritegnila tudi tiste, ki zanjo še niso slišali. Njihova želja je razviti butični kulturni turizem, saj so ponosni na najslavnejšega vaščana, slikarja Maksima Gasparija.
Selšček – tu smo mi
Da je Selšček, ki leži na južnem robu Menišije, nad Cerknico ob cesti proti Rakitni, nekaj posebnega, je ugotovila tudi strokovna komisija Turistične zveze Slovenije in mu v akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna podelila posebno priznanje v kategoriji vaška jedra. Kot je v obrazložitvi zapisala članica komisije, arhitektka Lenka Molek, gre za na videz običajno vas s pretežno novimi hišami. Selščka pač ni mogoče meriti z običajnimi vatli ocenjevanja urejenosti zgodovinskih jeder, ki sloni na ohranjenosti arhitekture, evropskih pričakovanjih in sredstvih. Tu ljudje delajo zase, s svojimi sredstvi uresničujejo, kar jih navdihuje in kar potrebujejo, a rezultati in energije so tako zanimive, da se ustaviš. Poleg krajevnih pustnih likov oziroma mask (sevskih potecinov), s katerimi nastopajo tudi na ptujskem karnevalu, jih navdihuje zlasti dejstvo, da je od tod Maksim Gaspari (1883–1980), njihov Selšček, cerkvica, ljudje in običaji pa so pogosta vsebina njegovih vsem znanih podob.
Vsaka hiša ima svojo hišno številko s podobo z razglednic, ki jih je ustvaril slikar, in radi rečejo, da je Selšček vas razglednic. Uredili so trgec z Gasparijevim kipom, »da bo kam mogel položiti svojo glavo«, kot si je želel. Nad vasjo so uredili prireditveni prostor, kjer sta tudi lipa s kamni in prostor za kres, v ozadju pa »pokopališče hiš«. To so naložene spolije (obdelani kamni) porušenih hiš, tako ohranjajo njihovo prisotnost in prisotnost umrlih sovaščanov v svoji bližini. Na tej lokaciji ob božiču prirejajo poseben dogodek, sicer pa je tu tudi izhodišče za pohod na Špičko, hrib nad vasjo. Ohranjena je znana Gasparijeva cerkvica in pogledi nanjo. Kakšne so bile stare hiše, pričata obnovljena stara kmečka hiša, poimenovana Notranjska hiša, s številnimi vsebinami in sosednja neobnovljena hiša, kjer se vaščani zbirajo in načrtujejo nove akcije.
Med tistimi, ki ves čas požrtvovalno in prostovoljno sodelujejo v vasi, je tudi Cerkničan Robert Kužnik. Umetnik ga je tako prevzel, da dokumentira in popisuje Gasparijeva dela, izsledke pa želi objaviti v knjigi. Kužnik je pred petimi leti izdelal repliko Gasparijev narodnih jaslic, ob 100. obletnici teh jaslic pa jih je izdelal še v naravni velikosti. Gaspari, pripoveduje Kužnik, se je od Selščka moral posloviti že v mladosti, saj je njegov oče zapravil vse premoženje, ki je bilo po večini mamino. Mama je od žalosti kmalu umrla, zato sta morala z bratom Tonetom, ki je bil sicer učitelj, pesnik, pisatelj in publicist in je o materi napisal presunljivo pesem, od doma. »Ni pa mi znano, da bi Maksim kdaj naslikal svoje starše, čeprav morda te slike še nismo odkrili.« Oče se za sinova ni kaj preveč zmenil in ju je zaupal v vzgojo teti. Ta je poskrbela za Maksimovo šolanje, najprej v Ljubljani in potem v Kamniku. Njegova reklama za slanik je pritegnila mecena Josipa Nikolaja Sadnikarja, veterinarja in zbiratelja umetnin, ki se je odločil mlademu obetavnemu umetniku odpreti pot umetnosti in podpreti njegovo šolanje. Gasparijeva dela od nekdaj krepijo narodno zavest in ponos na nošo, pokrajino, običaje in posebne like iz starodavnih zgodb. »Gaspari je veljal predvsem za ljudskega umetnika, ker je živel v skladu z geslom Iz naroda za narod. Ta motiv ga je spremljal vse do smrti,« razloži Kužnik. »Vedno je poudarjal ljubezen do naroda in domoljubja.«
Ljubezen do dediščine
Domačini obujajo tudi tradicijo košnje po starem.
Nataša Mele, lokalna turistična vodnica, je lastnica Notranjske hiše, ki prehaja iz roda v rod. V hiši, ki jo je z ljubeznijo obnovila in v kateri je mogoče tudi prespati, je bil včasih edini vaški telefon, in lahko si mislimo, da pri telefoniranju ni bilo nobene intime in so pravzaprav vsi vaščani vedeli, o čem teče pogovor. Notranjska hiša je po Natašinih besedah »idealno prenočišče za motoriste, kolesarje in pohodnike, na primer po sprehajalno-učni poti Po medvedovih stopinjah«. Občasno zanje pripravijo tudi enolončnice. Pozornost obiskovalcev vzbudijo tudi ročno izdelane replike kmečke skrinjice – tiste male, v katero lahko spravite nakit, ali tiste velike, kamor so dekleta včasih spravila balo. Roman Švigelj, ki jih izdeluje, je zanje pridobil certifikat SloArt. Si pa Nataša želi, da bi v hiši lahko pripravili še več razstav, kot je bila razstava jabolk iz več stoletij starega sadovnjaka, in da bi v njej potekala različna srečanja, druženja, na katerih bi na primer izdelovali različne izdelke ali pripravljali lokalne jedi. »Čez zimo bi bil to lahko prostor za druženje starejših oziroma dodatna popestritev na podeželju, ki je v drugih letnih časih še za druge namene.«
Enako vneto se stare hiše loteva tudi Martin Košir. Nataša ga opiše kot pridnega in zagnanega človeka, ki Selščane zna motivirati, da izvajajo različne akcije. Staro hišo, ki dobiva novo podobo, mu je podarila ženica, ki ji je v otroštvu pomagal na polju, pozneje pa še pri domačih opravilih. Iz hvaležnosti mu je podarila celo večji predel gozda, sredi katerega je dal postaviti prikupno kapelico, v katero so spravili različne spominke iz bližnje in bolj oddaljene preteklosti. Kapelica je samo dobrih pet minut blagega vzpona oddaljena od že omenjenih energetskih točk, vsi, ki pohajkujejo po gozdu, pa se ob njej lahko spočijejo in seveda naužijejo svežega zraka.
Letos smo se že zaradi karantene in epidemije naučili malce več raziskovati domovino. In zakaj ne bi bil Selšček še eden izmed tistih biserov, ki bi ga obiskali, da bi si napolnili baterije s pozitivnimi energijami, ki ga prevevajo, in s prijazno besedo vaščanov, ki v teh časih še kako dobro dene.
