Občine v reševanje dolgotrajne oskrbe
STARANJE V SLOVENIJI
Dolgotrajna oskrba se obnese le, če je lokalno organizirana – kot otroško varstvo, komunala in druge osnovne potrebe krajanov. Dom za stare ljudi, pomoč na domu, družinska oskrba in ducat drugih programov se samo v domači občini ali mestu lahko dopolnjujejo v integriran sistem – tak, da je human, finančno in kadrovsko vzdržen. V Sloveniji ima dom za stare ljudi samo 77 od 212 občin, pa še v teh skupnost nima vpliva, saj so v lasti in upravi države ali kapitala. Evropske države so s svojimi nacionalnimi sistemi uvidele, da je lokalna skupnost edina dobra rešitev za naraščajoče potrebe po dolgotrajni oskrbi. Projekt 30 slovenskih občin – Konzorcij 17 – obeta razvoj tudi pri nas.
Župani in občinski sveti so že vsa leta v precepu. Čutijo, da bi morali v svojih skupnostih poskrbeti za dolgotrajno oskrbo, zato pred volitvami obljubljajo gradnjo doma. Tega pa ne morejo uresničiti, ker občina za to nima ne kompetenc ne denarja. Posamezni so ob državnem razpisu koncesije pritegnili kakega zasebnika, ki zgradi velik dom po industrijskem konceptu izpred pol stoletja. Cena oskrbe je v njem bistveno višja. Tri četrtine občanov pa je še naprej prepuščenih sami sebi in občinski pomoči na domu.
Upajmo, da bo nedavni predlog zakona bistveno dopolnjen v korist integrirane dolgotrajne oskrbe v lokalni skupnosti in tudi sprejet. V praksi pa bo dobro deloval tam, kjer se bodo občine med seboj povezale ob nalogi, da v naslednjih letih razvijejo sodoben sistem oskrbe za svoje občane.
Tak poskus je bil ob razpisu koncesij leta 2017. Sedem občin se je povezalo z evropsko multinacionalko za oskrbovanje Orpeo oziroma njeno avstrijsko hčerinsko firmo SeneCuro. Kandidirali so s projektom grozda majhnih občinskih domov (po 60 postelj) za potrebe teh občin. V petih so dobili koncesijo in gradnja se začenja. Seveda bi bilo noro misliti, da bo mednarodni kapital poskrbel za celovito oskrbo v kaki slovenski občini ali nam poganjal razvoj zastarelega oskrbovalnega sistema; domet najboljše korporacije je dobro organizirano in pošteno opravljanje naročenih in plačanih storitev.
Skupnostni projekt
Sredi leta 2019 se je organiziral Konzorcij 17. To je skupnostni projekt za uvedbo integrirane dolgotrajne oskrbe v občinah. V njem je povezanih okrog 30 občin ter neprofitni strokovni organizaciji Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje in Firis Imperl, razvojni inženiring socialnega varstva, d. o. o. Ta projekt se ne opira na kapital, ampak na finančne vire EU, slovenske države in lastne skupnosti ter na znanje in voljo po rešitvi perečega problema oskrbe.
Konzorcij 17 hoče v naslednjih letih v teh občinah vzpostaviti celovito sodobno krajevno socialno mrežo za dolgotrajno oskrbo ter preventivno pomoč za samostojno staranje doma. Projekt je sestavljen iz ducata programov. Vsaka občina se zanje odloča glede na svoje možnosti in potrebe. Če ima okrog pet tisoč prebivalcev, je v ospredju dom s 70 posteljami, lahko pa se odloči za manjše bivalne enote z 20 posteljami ali samo z 12 posteljami za ljudi z demenco. Vsaka od oblik lahko sprejema tudi v dnevno oskrbo. Za vsako občino sta bistveni oskrba in druga servisna pomoč na domu. Nepogrešljivo je redno usposabljanje družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev v kraju. Za nekatere starejše ljudi je ugodna taka preselitev, da živijo samostojno z možnostjo oskrbe, ko je potrebna. Te občine bodo po izkušnji evropskih držav organizirale pomoč pri prilagajanju stanovanj in hiš za samostojno bivanje v starosti. Obnavljanju sosedske pomoči bo služila krajevna mreža prostovoljcev za zdravo staranje, prav tako tudi za pomoč pri oskrbovanju. Vsi ti programi so v Konzorciju 17 med seboj povezani. Majhne krajevne enote so lahko podružnice obstoječih domov, ki nujno potrebujejo obnovo in razbremenitev.
Projekt Konzorcij 17 je realna sodobna rešitev za razvoj dolgotrajne oskrbe v slovenskih občinah. Ta »golob na strehi« je odvisen od evropskih in državnih virov za investicije in vzpostavitev, toda na ta način so sodobno mrežo dolgotrajne oskrbe vzpostavljale tudi najrazvitejše države EU. Tam delujejo tudi močne zadružniške, humanitarne in druge neprofitne korporacije z velikimi verigami in grozdi krajevne dolgotrajne oskrbe. V Sloveniji imamo dobro izkušnjo, ko so nam od skupnostnih razvojnih akcij s samoprispevkom izpred desetletij ostali vrtci, telefonija, vodovodi in druge dobrine. Lokalne skupnosti, ki bodo pionirsko utrle pot sodobni integrirani dolgotrajni oskrbi, jo bodo same imele prve, za druge občine pa bodo primer dobre prakse.
