Nekaj nomadskega je bilo v podjetju

Zgodbe | dec. '20

Imeli smo tovarne

Miran Jazbec

Mariborsko podjetje Hidromontaža je po podatkih revije Engineering News-Record v času od leta 1981 do 1982 spadala med 250 najuspešnejših svetovnih podjetij, takrat je zaposlovalo okoli 3500 ljudi in skoraj dve tretjini svojih dohodkov ustvarilo v tujini. Bilo je eno največjih in najuspešnejših podjetij nekdanje Jugoslavije.

A 48 let po ustanovitvi je bil objavljen stečaj tega gospodarskega giganta, ki je medtem postal že »oskubljena kura«, kot se je izrazil eden izmed zaposlenih. Ob propadu podjetja so v Pokrajinskem arhivu Maribor prejeli ogromno arhivsko zapuščino. Leta 2009 so pripravili spominsko razstavo, ki so jo pospremili z zbornikom z naslovom Hidromontaža skozi čas.

Za rojstni dan Hidromontaže velja 27. april 1948, ko je bilo ustanovljeno Zvezno montažno podjetje za hidroelektrarne s sedežem na Mariborskem otoku. Dokončalo naj bi predvidene hidroelektrarne (HE) na Dravi, predvsem HE Mariborski otok, ki so ga Nemci začeli graditi leta 1943, ob koncu vojne pa so ob umiku s seboj odnesli vso dokumentacijo in odpeljali svoje strokovnjake. To je bil čas, ko je razrušena mlada država nujno potrebovala elektriko, težko industrijo in delovna mesta. Naloga je bila zahtevna, saj je primanjkovalo predvsem tehnično usposobljenega kadra. Strokovnjake so iskali po vsej Jugoslaviji in jih dodatno šolali. Uradni naziv Hidromontaža pa je podjetje dobilo leto dni kasneje z združitvijo z Elektromontažo Ljubljana. Leta 1948 je bilo v podjetju 208 zaposlenih, deset let kasneje pa že 1111.

Od pralnega stroja do turbin

Osnovni dejavnosti podjetja sta bili, poenostavljeno povedano, gradnja in montaža najzahtevnejših objektov težke industrije. To je bil čas hitre industrializacije države, zelo hitro se je širilo tudi podjetje, ki so mu kmalu dodali še trgovinsko in komercialno dejavnost ter proizvodnjo in prodajo opreme, kar je pomenilo, da so lahko sami opravili celoten posel od naročila do vgradnje naprav, strojev, turbin. Že leta 1949 so začeli graditi hidroelektrarne po vsej Jugoslaviji. 

Leta 1955 so se podali tudi na področje široke potrošnje, na sejmu Mariborski teden so pod blagovno znamko Himo predstavili prvi domači gospodinjski pralni stroj in prvi domači hladilnik. Posebej ponosni so bili, ko so iz kabineta maršala Tita dobili naročilo za izdelavo 30 posebnih hladilnikov za protokolarne potrebe. Izdelovali pa so tudi velike pralne stroje za bolnišnice, hotele in za potrebe vojske. Blagovno znamko Himo so opustili leta 1967, izdelavo hladilnikov pa nekaj let kasneje.

Prevoz opreme za JE Krško

Potrebe so narekovale tudi oblikovanje projektivnega biroja in odpiranje lastnih podjetij po vsej Jugoslaviji. Začeli so se ozirati tudi v tujino in tako je Hidromontaža v letih od 1969 do 1979 kot podizvajalec sodelovala pri gradnji največjega hidroenergetskega objekta, ki ga je sofinancirala Svetovna banka za obnovo in razvoj; to je bil objekt Tarbela Dam v Pakistanu. Podjetje je opravilo vse storitve, vključno z montažo hidromehanske, strojne in elektroopreme, poskrbeli pa so tudi za transport 40 tisoč ton težke opreme. Na tujih gradbiščih so sodelovali s tedaj najboljšimi svetovnimi podjetji, kasneje so številne projekte izpeljali tudi samostojno, od projektiranja, dobave opreme do montaže.

Prodor v tujino

Leta 1973 je Hidromontažo prevzel Tone Kropušek in jo še bolj usmeril v tujino, predvsem v neuvrščene države, kjer je bil industrijski razvoj silovit. Ob njegovem prihodu je bilo v podjetju 1400 zaposlenih, ko je po treh mandatih odšel, pa že 3500, kar je bila najvišja številka. Gradbišča so imeli v Pakistanu, Nigeriji, Šrilanki, Libiji, Združenih arabskih emiratih, Jordaniji, Siriji, na Češkoslovaškem in v obeh tedanjih Nemčijah. Hidromontaža je opravila levji delež pri gradnji HE Džerdap na Savi pri Beogradu, ki je bil v tedanjem času največji evropski energetski projekt. »Nekaj nomadskega je moralo biti v tem kolektivu,« je v zborniku zapisal Kropušek. Podjetje so odlikovali visoko usposobljeni strokovnjaki z odličnim tehničnim znanjem in organizacijskimi sposobnostmi, kar se je kazalo v kakovosti dela in spoštovanju dogovorjenih rokov.

Med najzahtevnejšimi projekti so bile gradnje jedrskih elektrarn Krško in Lubmin v Nemčiji, tovarne Feronikel na Kosovu ter gradbišče Tarbela Dam v Pakistanu. Hidromontaža je gradila Toplarno Ljubljana, Tovarno dušika Ruše, Železarno Štore, Rudnik bakra Majdanpek, termoelektrarni Šoštanj in Plomin, Kombinar Aluminija Titograd, Tovarno dušika in gnojil Kutina, črpalno hidroelektrarno Bajina Bašta … Za projektiranje in kontrolo je v posebnem projektivnem biroju skrbelo več kot 50 vrhunsko izobraženih strokovnjakov.

Po podatkih iz zbornika so v podjetju podelili več kot 2600 štipendij, v svoji šoli pa so vsako leto izobrazili okoli 300 varilcev in cevarjev. Zaposlenim so podelili 436 stanovanj, več kot 900 delavcem pa so omogočili ugodne kredite za gradnjo lastnih stanovanjskih hiš. Podjetje je bilo »Jugoslavija v malem«, kot so tedaj dejali, namreč zaposlovali so delavce iz celotne skupne države, na tujih gradbiščih so najemali tudi lokalno delovno silo.

Najbolj črn dan v zgodovini podjetja pa je bil 10. oktober leta 1967, ko je njihovo dvomotorno letalo v Srbiji treščilo v hrib, umrlo je vseh osem ljudi. V letalu so bili strokovnjaki, ki so se vračali z delovnega sestanka na gradbišču na Džerdapu, izguba je bila za podjetje zelo hud udarec.

Ko so se sredi devetdesetih let politične in gospodarske razmere v Jugoslaviji začele zaostrovati, se je to kazalo tudi v podjetju. Kot se spominja zadnji direktor Jože Florjančič, je na gradbiščih postopno prihajalo do nacionalističnih izpadov, zamujali so roke, plačila so kasnila, dodatna težava je bilo stalno pomanjkanje likvidnostnih sredstev. K nezadovoljstvu sta prispevala tudi dolgotrajna odsotnost delavcev od doma in skromno življenje v zanje tujih okoljih s povsem drugačno kulturo. Ob začetku težav so si skušali pomagati na različne načine. Poskušali so z gradnjo informacijske tehnologije, med drugim so izgrajevali celo omrežje za kabelsko televizijo, izdelali so prototip snežnega topa, s katerim so dolga leta zasneževali Mariborsko Pohorje, prav tako so zasneževalne naprave izdelali za smučišča v Kranjski gori. 

Med delavci Hidromontaže je drugi z leve v zadnji vrsti Stanko Jazbec, sogovornikov oče.

V samostojni Sloveniji je obveljala politična odločitev o prenosu podjetja na Sklad za razvoj. In nato: 3. junij 1996 stečaj in črn dan za mariborsko in slovensko gospodarstvo. Istega dne je bil namreč objavljen tudi stečaj TAM-a, še enega nekdaj uspešnega in uglednega mariborskega in jugoslovanskega podjetja. Razpad Jugoslavije je še pospešil propad podjetja. A Jože Florjančič, ki si je zelo prizadeval za ohranitev podjetja in je podporo iskal pri tedanji slovenski politiki, v zborniku ocenjuje, da vzrok za stečaj ni bilo pomanjkanje naročil, pač pa neprilagojenost dela podjetja spremembam, vključno s preveliko režijo.

Naporno delo in dolge odsotnosti

Miran Jazbec iz Kidričevega je bil eden izmed štipendistov Hidromontaže, v podjetju sta delala že njegov oče in stric. Takoj po končani srednji šoli ga je čakalo delovno mesto in – teren. Najprej gradbišče toplarne v Ljubljani. Priznava, da je bilo za mladeniča to zelo naporno. Dela na gradbišču so praviloma trajala 12 ur, bivali so v skupnih skromnih barakah, bilo pa je dobro poskrbljeno za prehrano. Pri 21 letih je šel prvič na gradbišče v tujini, najprej v Libijo, v naslednjih letih pa še v Združene arabske emirate v Dubaj in Nemčijo. Na ta čas sogovornik nima prijetnih spominov. Dela so potekala na težkih, neznanih terenih pod milim nebom, pod vročim tropskim soncem, tudi v vodi, rovih, jaških, vlagi in na prepihu. Ko so končali delo na enem gradbišču, so šli na drugega. Gradbišča so bila organizirana kot mesta v malem, tam so bile poleg nastanitev za delavce tudi trgovine, delavnice, vsa potrebna infrastruktura vključno z zdravstveno oskrbo, iz naselja so šli redkokdaj. Sestava delavcev je bila zelo pisana, poleg tistih iz celotne Jugoslavije še domačini, glavni vodje gradbišč so bili praviloma tujci. »Zelo težko je bilo shajati med vsemi temi ljudmi, vsak s svojimi običaji, načinom življenja, higienskimi navadami, odrezani od sveta. Domov smo lahko prišli šele po nekaj mesecih za teden ali dva, zame je bilo to najhujše,« pripoveduje. In tako je po 15 letih, ko so mu hoteli skrajšati težko pričakovan dopust, preprosto dal odpoved. »Mlajše generacije smo se razlikovale od naših staršev, ki so bili navajeni le delati in se nikoli pritoževati. Sam pa sem želel tudi živeti, doma sem imel prijatelje, noben denar ne odtehta te dolge odsotnosti,« pravi. Je pa ponosen, da je sodeloval pri gradnji tako velikih in pomembnih projektov. »Hidromontaža je bila zelo dobro organizirano podjetje, pogosto je bilo naše delo vse od načrtovanja, izdelave strojev, predvsem turbin, do prevoza in končne montaže. To so bili projekti, ki si jih je danes skoraj nemogoče zamisliti,« še dodaja.

In še nekaj statistike: do leta 1983 je Hidromontaža v Jugoslaviji zgradila 53 hidroelektrarn, sedem termoelektrarn, dve plinski elektrarni, Jedrsko elektrarno Krško, dva eksperimentalna nuklearna reaktorja, 120 transformatorskih razdelilnih postaj in 250 različnih industrijskih objektov. V tujini pa dve hidro- in dve termoelektrarni, 17 plinskih central in 11 industrijskih objektov. 

Jožica Hribar, fotografije: J. H., Pokrajinski muzej Maribor, osebni arhiv M. J. 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media