Dolž – kot zgodba o Pepelki

Zgodbe | dec. '20

Dolž, vas, obkrožena z gozdovi

 Zgodbe ljudi iz Dolža so hkrati zgodbe mnogih krajev po Sloveniji, ki so bili zaradi oddaljenosti že vnaprej ožigosani kot manj vredni in manj sposobni. Rekli so jim »podgurci« in tako poudarili negativen predznak. Zato so nekateri odšli daleč stran, tisti, ki so ostali, pa so ta žig kar ponotranjili. Čas pa je prinesel spremembe in napredek: šolo, cesto, ki je razdalje skrajšala, internet pa je ves svet povezal v globalno vas. In danes je slika povsem drugačna. Dolž in podobne vasi so kot Pepelka, ki se je otresla pepela in zacvetela kot princeska.

Dolž leži v naročju Gorjancev. Janez Trdina, a ne le on, jih je doživljal kot skrivnostne in pravljične. Prisluhnil je ljudem, ki so tam živeli – modrim in duhovitim potomcem Keltov. Pripovedovali so mu o čarobnih izvirih, čudežnih zeleh, škratih ... Pa tudi o težkem življenju na skopi zemlji, ki je marsikatere pahnilo v revščino in bedo.

Vendar sta bili na tem območju dve dejavnosti, ki sta prinesli nekaj delovnih mest. V dolški glažuti je bila prva gozdna steklarna na Dolenjskem. Tam pa je bila leta 1850 celo prva dokumentirana stavka na Slovenskem, saj so lastniki slabo ravnali z delavci, med katerimi so bili tudi Italijani in Nemci. Čez desetletja je v bližini zaživela »fabrika«, kot so rekli žagi, ki je bila dobro opremljena in je dobila celo gozdno železnico. Žaga je imela v dobrih časih 30 delavcev, ki so izdelovali parket in nekaj polizdelkov. Tu so bile zaposlene tudi ženske; med temi je bila tudi že pokojna Johana Ovniček, ki je bila na žagi zaposlena kar 22 let in je delala v kantini, kot preddelavka pa tudi v drevesnici, kjer je skrbela za to, da so bila mlada drevesca, s katerimi so pogozdovali, kakovostno zasajena. Johana je zgodbe iz »fabrike« kasneje pripovedovala svoji vnukinji, danes 64-letni Mari Kobe; pripovedovala ji je tudi o tem, kako je s sovaščankami vsako jutro hodila 40 minut v hrib na delo, ko pa so se vračale domov, so jim nasproti prišli bosonogi in lačni otroci. Za doječe matere so prinesli pručke, da so jih kar sredi travnikov podojile.

Gorjansko srce 

Tanja Sluga Kobe je dolške zgodbe objavila v knjigi Gorjansko srce

Zgodbam, ki so se Mari zelo dotaknile, je prisluhnila tudi njena snaha Tanja Sluga Kobe, pravnica po izobrazbi in humanistka po srcu, ki se je v Dolž primožila s povsem drugega konca. »Tu visoko pod Gorjanci je življenje lepo, ljudje so prijazni, vasi so obkrožene z gozdovi in z naše planote se vidi celo Triglav. Ko sem s Tomažem, svojim možem, prvič prišla v Dolž, sem bila navdušena in lahko rečem, da se tukaj počutim zares doma,« pripoveduje Tanja. Poleg naravnih lepot so jo očarali ljudje in njihove zgodbe; začela je zbirati gradivo za knjigo, ki je poklon Dolžu in njegovim prebivalcem. Ko pride človek »od zunaj« in vzljubi kraj in ljudi, intenzivneje zaznava lepote, jasneje se zaveda nevidne niti, ki tesno povezujejo krajino in rodove. Knjigo s pomenljivim naslovom Gorjansko srce, pri kateri so sodelovali mnogi Dolžani, je izdala ob stoti obletnici njihove podružnične šole.

Okoli leta 1933 je učiteljica Erkerjeva začela s predavanji za ozaveščanje odraslih, organizirala je tudi gospodinjski tečaj.

Z ustanovitvijo šole je bilo vsaj otrokom do četrtega razreda prihranjeno pešačenje v dobro uro oddaljene Stopiče. »Takrat je v Novem mestu, katerega krajevna skupnost smo, vzniknila novomeška pomlad, umetniška avantgarda, ki je osvetlila slovenski kulturni prostor. Naša šola pa je z eno samo učilnico v stari kmečki hiški osvetlila kraj in prihodnost,« pravi Tanja. Nekoč pa ni bilo tako, saj so bili tudi najbolj bistri in delavni otroci iz Dolža že vnaprej ožigosani kot manj sposobni. Taka je recimo zgodba diplomiranega inženirja lesarstva: kljub očitnim sposobnostim so ga na koncu osnovne šole kar »določili« za poklicno izobraževanje. Toda po vzoru prvih treh sovaščanov, ki so dosegli univerzitetno izobrazbo, je tudi on želel doseči več. Ob delu se je vpisal v tehniško šolo, kar mojstru, ki ga je potreboval 12 ur na dan, ni bilo všeč. Toda naredil je maturo, nato pa zelo uspešno končal študij na fakulteti za lesarstvo. Njegova diplomska naloga je bila posvečena stavbni dediščini Dolža, ki je marsikje lepo ohranjena. Z novim rodom so rasli samozavestnejši ljudje, ki so znali pokazati svoje sposobnosti in ki ob uglednih poklicih in položajih ostajajo v Dolžu ali pa se tja vračajo.

Pretresljivo zdravniško poročilo    

V teh krajih je le garanje nekaj veljalo. Najpomembnejše je bilo nahraniti živino in obdelati vsako krpico zemlje, »da pozimi ne bi bili lačni«. Prav vsi – starši, otroci in stari starši – so vse dni garali na njivah, ki so bile tudi daleč stran od vasi, zato se jim »ni splačalo« hoditi domov, da bi si skuhali kosilo. Tak način življenja pa je puščal posledice.

V poročilu o stanju glede tuberkuloze iz leta 1940 beremo, da je bilo to območje v vsej Sloveniji najbolj okuženo. Med vzroki je v zdravniškem poročilu navedeno: nezadostna prehrana, preobremenjenost otrok z delom, alkohol, ki so ga uživali tudi otroci, neprimerna bivališča (tudi po šest oseb je spalo v eni zakonski postelji), nepoučenost staršev ... Enaki vzroki so bili navedeni tudi pri razširjenosti drugih bolezni, kot so tifus, griža in garje. Učitelji so nato prek otrok skušali ozavestiti starše in postopno so skupaj dosegali pozitivne spremembe.

Johana Ovniček z vnukinjo Mari Kobe, ki ji je babica pripovedovala o delu v fabriki.

Danes živi v Dolžu veliko mladih družin s sodobnim, zdravim življenjskim slogom. Nekoč je bil greh sprehajati se, danes ljudje pohvalijo tiste, ki hodijo ali kolesarijo, da so pridni, ker »migajo«. Nekoč so se otroci na skrivaj žogali na oddaljenih travnikih, danes je v Dolžu urejeno športno igrišče. »Ko je občina hotela prodati zemljišče na vrhu vasi za pozidavo, so se mladi povezali v športno društvo in si to zemljo izborili za igrišče, ki nam ga lahko marsikdo zavida,« pove predsednik krajevne skupnosti Martin Kobe. Pravi, da z odgovornimi krajani hodita z roko v roki razvoj in skrb za ohranitev naravne in kulturne dediščine. To se kaže tudi v visoki kakovosti sobivanja narave in ljudi.  

Lidija Jež, fotografiji: Joško Šimic, osebni arhiv Tanje Sluga Kobe


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media